Colton Macintyre, Grandes Jorasses

Kljub navalu v severno steno Jorassov, predvsem od Francozov, se glede na dobre razmere s Flisom nisva morala zadržati in sva v petek po službi odbrzela v Chamonix.

Da bi nama kakšna naveza ne metala kaj po glavi, sva se odločila da prespiva pod steno in čimprej vstopiva. Ob pol štirih zjutraj sva bila na krajni zevi, a nad nama so kar visoko v smeri že odsevali snopi čelk od šestih plezalcev, le kdaj so se odplazili mimo naju!? Plezanje je šlo tekoče, še sreča da je smer široko narejena, da se nisva ustavljala, ko sva ulovila naveze. Ob 11.00 sva po šestih urah in pol stala na vrhu Jorassov.

Tudi za sestop sva porabila skoraj enako časa kot za smer, se vleče v neskončnost! Če sem pri vzponu razmišljal, da bi v kratkem še prišel izkoristiti te razmere, me je ta sestop odvrnil od tega, mogoče samo trenutno, vendar še traja.

Pa so preplezani še Jorassi, kot moj zadnji od treh problemov, ki ga bo potrebno še malo dekorativno polepšati, druga dva sta pozimi 🙂

Grega