Štirje tedni dopusta se mi iztekajo, glede na načrte pa sem uspel uresničiti komaj slabo tretjino plezalnih ciljev. No, mogoče kaj dodam še ta konec tedna.
Ko se je včerajšnji dan prelomil v današnjega smo se iz Krme vrnili; Zdenč Žagar, Rok Barbič, Jan Špiler (AK Ravne) in jaz. Plezali smo v Debeli peči, ki vsaj mene verjetno ne bo več videla. Razdelili smo se v mladostno zagnano navezo Roka in Jana ter veteransko Zdenča in mene. Z Zdenčem bova novembra dopolnila 117 let.
Veterana sva se namenila v veliko klasiko – kam drugam, kot v smer Jesih – Potočnik. Vse je potekalo gladko do vršne stene. Tisto ključno oz. najtežje mesto smeri (po Tinetu) v obliki gladkega navpičnega kamina, ki naj bi ga preplezal z napornim gvozdenjem je prava uživancija z odličnimi oprimki. Nama se je zdel ključen tisti raztežaj nad gladkim žlamborjem. Ocenjen s trojko naj bi bil po najtežjem mestu le še uživaško plezanje. V izpostavljeni steni, kjer se z Zdenčem sicer počutiva dobro, je varovanje zelo slabo, plezanje pa daleč od kake šodraste trojke. Ko sem uredil varovališče sem poklical Zdenča, naj pride pogledat, da mi ne bi očital, da sem obrnil v “trojki”. Hitro se zediniva v odločitvi, da po tistem nevarnem pečovju v najinih letih ne bova tvegala.
Spustila sva se nazaj nad “najtežje” mesto smeri ter jo po drnastem in skrotastem svetu v treh raztežajih ubrala na SV greben ter po južnih pobočjih in grapi na vrh Debele peči. Po tej varianti je gotovo že kdo plezal. Midva sva jo ocenila z III/II, 120 m. Tudi tukaj je plezanje mestoma kar napeto (beri naloženo, krušljivo in spolzko), a sem in tja si lahko urediš zanesljivo varovanje na kakem macesnu.
Da bi si skrajšala sestop sva upoštevala Tinetov nasvet in se po strmi dolini spustila proti lovski poti. Odsvetujeva !!! Pot zahteva veliko previdnosti in več časa kot udoben sestop po markirani Kovinarski poti v Krmo, kar sta potrdila Rok in Jan.
Srečno, bratranca Zdenč in Cigi
5.431 Responses
Čestitam za odličen vzpon!Malo mi je sicer žav da nisem šov zravn, sam me je pohorje in bicikl fejst zdelalo 🙂
Ni bil glih kak odličn vzpon, bila pa je orng tura, ki je naju z Zdenčem napolnila z zadovoljstvom – in to šteje (če odštejem zabušavanje na vrhu – slabe 13 ur).
Tako grdo kot sem si zaplezal tokrat (Zdenč nima pri tem nič, ker mi je zaupal) se v 36. letih še nisem. Razlog – verjetno podcenjevanje te klasične smeri in posledično slaba priprava. Torej mladi rod – zelo pomembna je priprava na vzpon.
Na internetu sem si ogledal slike tistega ključnega kamina, in če bi to storil pred vzponom, si gotovo ne bi zaplezal.
Matevž Vučer mi je prijazno opisal potek zgornjega dela smeri, ki je mogo bolj razumljiv kot Tinetov, za kar sem mu hvaležen. Z Zdenčem sva že dogovorjena za popravni izpit prihodnje leto.
A mogoče kdo ve, kaj gre tam, ko je na zadnji sliki Zdenč ? Je nabito. No, tam ko sva obrnila z Zdenčem so, kot kaže že tudi drugi pred nama, saj sva naletela na klin s prusikom.