Kirurg in magister znanosti, prijeten sogovornik, za katerega sta značilni skromnost in zvrhana mera altruizma, se je Alpinističnemu kluba Črna priključil leta 2000. Vsa ta leta je aktiven in registriran alpinist, ki mu je važno predvsem bogastvo notranjega doživetja in nudenje pomoči drugim, ne pa formalni nazivi. Zato je, kot je sam zapisal »obtičal na stopnji pripravnika«. Za vse, ki ga poznamo pa je velik človek, gorski reševalec in alpinist z dušo in srcem.

Na Everstu je dosegel višino 7300m, v Čilu se je povzpel na drugi najvišji vrh Južne Amerike, 6897 m visoki Ojos del Salado, v severni steni Grossglocknerja je preplezal vse tri klasične ledne smeri (Pallavicini, Welzenbach in Nordwandrampe). Med številnimi vzponi, pristopi in turnimi smuki v domačih gorah pa izstopa Dolga Nemška smer v severni steni Triglava.

Trenutno je zaposlen koz zunanji sodelavec na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani, honorarno pa tudi pri Helikopterski nujni medicinski pomoči. A napoveduje skorajšnjo vrnitev v kirurško ustanovo.

Poleg tega, da si že vrsto let aktiven in registriran alpinist, v Koroški GRS nadaljuješ očetovo delo. Kaj te je pripeljalo med alpiniste in gorske reševalce ?

Kot študent – šele v 3. letniku, prej se mi je to zdelo neodgovorno glede izrabe časa – sem se priključil AO Ljubljana Matica, kjer sem končal alpinistično šolo. Hribi so bili moj šport in ob študiju enkrat tedensko iti na sestanek pa še kako soboto v bližnje hribe, je bilo izvedljivo.

V GRS me je povabil Franci Telcer 1994 leta še kot študenta. Čeprav sem že takrat malo slutil, da ne bom celo življenje na Koroškem (še sam ne vem zakaj), sem rekel »ja« in zgodilo se je 17 plodnih let bivanja in delovanja na Koroškem. Čutil sem, da sem na Koroškem zelo veliko prejel od ljudi, največ seveda od domačih, pa tudi od drugih. Želel sem to nekako vrniti; tudi tako, da sem se vključeval v prostovoljne aktivnosti. No, GRS je bila vse kaj več kot zgolj prostovoljna aktivnost.

Ob službi in delu v GRS tudi plezam, vendar formalno nisem opravil izpita za alpinista. Sem se raje intenzivneje posvetil GRS – in to mi je zadoščalo. Glede na to, da nisem vrhunski alpinist pa sem bil počaščen, ko me je Grega Lačen po odpravi na Everest povabil, da se priključim AK Črna. Mislim, da naš klub poskuša izstopati iz povprečja. Glede na opravljene vzpone upravičeno.

Si vrhunski poznavalec prilagoditve človekovega organizma na velike višine, zato bom to priložnost seveda izkoristil. Kaj lahko svetuješ tistim, ki se podajamo na visoke gore ?

Težko je odgovoriti na kratko, vprašanje je nadvse kompleksno, še medicina ne ve vsega.

Posamezniku bi svetoval, da si pred vzponom vsak veliko prebere o tem na kakšni poljudni strani. Nato pa previdno nabirati izkušnje. Brez njih je vse znanje nepomembno. Skoraj bi si upal reči, da šele ko zaradi višine ne spiš nekaj noči in vsaj enkrat bruhaš (čeprav tega ne privoščim in ne želim nikomur) zaslutiš, kako zares lahko gre še višje in kako pomembna je aklimatizacija. Ter tudi, da spoznaš samega sebe, svoje meje in jih sprejmeš. Toliko zmorem, OK; to mi zadošča.

Ali je smiselno preventivno jemanje diamoxa, kot svetujejo nekateri ?

Če je smiselno? To je tako kot vprašati, ali je smiselno dojenčke imeti v inkubatorju do 5. leta starosti, da se ne bi slučajno nalezli otroških bolezni. Po 5. letih dobite popolnoma neokužene otroke, ki pa ne znajo in ne zmorejo živeti. Morda primerjava ni najboljša. Hočem reči, da diamox danes pozna vsak laik, ki gre nad 4000 m. Poznati dejstva ni slabo. Jemati nekaj, da bo vse skupaj  hitreje šlo, brez napora, bolezni, da malo pogoljufam sebe, malo druge in na koncu rečem »bil sem na vrhu«, pa je milo rečeno brezveze.

Da nevarnosti stranskih učinkov niti ne omenjam. Skratka – sem proti vsakršni preventivi z zdravili proti višinski bolezni. Je prenevarno se hecat. Poleg tega je tu še etična dimenzija, ki je morda za nekatere v hribih drugačna. Pa je škoda, da je tako. Plezajmo zato, da spoznamo sebe. Če svojega (čistega) vzpona (beri napora, žrtve, lahko celo poraza) ne boš uspel vtkati v vsakdanje življenje, je vsak, jaz pravim temu navidezni vrh, le kot sladkarija, h kateri se rad  vračaš, a ne nasiti. Toliko o preventivi. Nekaj drugega pa je zdravljenje že nastale višinske bolezni.

Leta 2009, ko smo bili člani našega kluba v Cordilleri Blanci, smo se že tretji dan po prihodu v Huaraz povzpeli na pettisočak Urus. Po vrnitvi v bazni tabor je imel eden izmed članov hude težave, ki smo jih laično ocenili kot sum na možganski edem, zato sva ga po Greganovem ukazu, ki je  vodil odpravo in je tisto popoldne pristopal pod Tocclaraju, z Zdenčem takoj pospremila v dolino. Prepričani smo bili, da so hribi zanj izgubljeni. V telefonskem razgovoru ti je Zdenč opisal klinične simptome in kar izstrelil si pravilno oceno stanja, nam svetoval terapijo in povedal, da bo možakar ob upoštevanju tvojih navodil še veselo vandral po tamkajšnjih gorah. In tako je potem tudi bilo. Očitno aklimatizacija v tem primeru ni bila zadostna.

Poskušam se izogniti takim diagnozam na daljavo, čeprav je klicev naših alpinistov vedno več od vsepovsod in z vsakršnih višin (satelitska telefonija). Pomagam kar lahko. Zavedam se stiske, ki jo ima nekdo na višini in nima zdravnika. Je pa ta primer dober zato, ker pokaže, kaj vse se da z dobro aklimatizacijo doseči in kaj vse s slabo aklimatizacijo povzročiti in zapraviti.

Kateri pa so tisti prvi znaki, ki bi v nas morali sprožiti alarm, da bi se na določeni poti obrnili in tako preprečili morebitne hujše, lahko tudi usodne zaplete ?

Morda zavest, da smo v visokih hribih na vrhu le na pol poti, včasih še to ne. Tudi jaz sem za to, da človek vse da od sebe, če se že spravi kaj težkega plezat. Po drugi strani pa nobeno življenje ni tako malo vredno, da bi ga človek pustil v še tako lepih stenah.

Drugo so nesreče, objektivne nevarnosti. Torej, če imamo že blage težave zaradi višinske bolezni (glavobol, slabost, nesposobnost oddahniti se, se nadihati, nespečnost, …) – NIKAR VIŠJE !

Zdaj pa se dotakniva še malo tvojega magistrskega dela, ki je bilo pravzaprav povod za tale pogovor. Kako to, da si za magistrsko delo izbral temo s področja alpinizma ?

»Kriv« je Franci Savenc, zvesti urednik portala Gore-ljudje, ki je bil v Šiški dolgoletni sosed prof. dr. Igorja Mejkavića z Inštituta Jožef  Štefan v Ljubljani. Profesor Mekjavić je doštudiral v Angliji in Kanadi s področij, ki so neposredno povezana z ekstremi v gorah: nizke temperature, hipoksija, ogrevanje, ohlajanje, hiperbarična komora, ipd.. Pred odhodom na odpravo Ski Everest z Davom Karničarjem, kjer sem bil zdravnik, me je Franci poklical in navezal kontakt. Prof. Mekjavića sem poznal do takrat le iz časopisov. Srečala sva se in nastalo je nekaj raziskav na terenu med samo odpravo (fantje so kljub dodatnim nevšečnostim saturacijo kisika merili do višine 8000 m!) Po vrnitvi smo zdravili omrzle prste v njegovi barokomori in zamisli za nadaljnje sodelovanje so prihajale same od sebe. Med specializacijo iz kirurgije v Ljubljani sem opravil študijski in izpitni del magistrskih obveznosti (2 leti). Torej je kar dolgo trajalo, da sem iz teh kontaktov in nastavkov izpred 10. let realiziral nalogo, kajne ?

Prosil bi te, da nam na kratko in bolj v poljudni obliki razložiš bistvene ugotovitve, do katerih si prišel v magistrskem delu z naslovom Učinkovitost mehanizma z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovednega dejavnika za nastanek zmrzlinske okvare tkiv.

Domnevamo, da lahko s potapljanjem prstov rok in nog v mrzlo vodo ugotovimo, ali je nekdo bolj ali manj nagnjen k omrzlinam prstov rok in/ali nog. Poskušali bomo izdelati natančen model napovedi, s pomočjo katerega bi posamezniku z določeno verjetnostjo napovedali ogroženost za nastanek omrzlin. Poleg tega se ukvarjamo še z raziskavami preventive in zdravljenja omrzlin. Tako že imamo projekt za naprej.

Torej je bila raziskovalna naloga povsem aplikativno usmerjena. Kakšne bi bile lahko uporabne možnosti, morda malo omejene tudi zaradi etičnega vidika, ki si ga omenil na zagovoru ?

Pred odhodom na odpravo lahko izvedemo testiranje posameznikov glede občutljivosti prstov rok in nog na mraz in napovemo –predvidimo ogroženost. Naš test je etično še sprejemljiv, saj gre za poskus (potopitev roke ter noge) v vodi s temperaturo 8oC in traja 30 minut. Nižje temperature testiranja so bistveno manj prijetne in etično vprašljive. Glede na to, da je Republiška komisija za medicinsko etiko (vse bazične raziskave na ljudeh morajo predhodno pridobiti soglasje) ustrezno stroga, smo se odločili za testiranje pri omenjenih temperaturah. Konec koncev so tudi izkušnje iz tujine podobne – naša temperatura testiranja je ustrezna za tehtnost rezultatov, ki jih na ta način pridobimo.

Prav je, da posameznika, ki se odloči za tako testiranje, seznaniš z ugotovitvami in ogroženostjo. Kaj pa vodjo odprave ? To bi do neke mere lahko vplivalo na njegove odločitve na gori.

Načeloma so podatki o zdravstvenem stanju, tudi ogroženosti (ki še ni bolezen) stvar posameznika oziroma so zaprti v odnosu bolnik – zdravnik. Od tu dalje se zdravnik načeloma ne spušča. Vsak posamezni preiskovanec pa jih lahko, če želi, razkrije (tudi vodji odprave), če presodi, da je tako prav.

Ko sva se letos končno odpravila na najino prvo skupno turo v Slovensko smer sem v neformalnem klepetu takoj začutil, da ti je bil pokojni Franc Oderlap, ki si mu posvetil magistrsko delo, res blizu in ti je veliko pomenil.

S Francem sva skupaj  začela v GRS in da bi znala tam delovati, sva oba začutila potrebo, da sva več v hribih, v stenah. Meni je bila v drugi polovici študijskih let to sprostitev in potreben odmik od knjig, njemu morda dokazovanje, da še ni za staro šaro (čeprav seveda sploh ni bil star). Tako domnevam, sicer pa ni važno. Skupaj sva zlezla lepe smeri in osvojila nekaj vrhov. A on je ciljal vse višje, težje in je vse podrejal temu. Začel sem ga spremljati bolj od daleč.

Franc Oderlap in Jurij v BT pod Everestom

Franc je bil močna osebnost. Ko si je nekaj zadal, ni blefiral. Lahko je šlo za visok hrib, lahko pa tudi le za opravljanje neke malenkosti doma. Mislim, da je ta njegov pristop pritegnil ljudi, ki so bili okrog njega. Poleg tega se je stvarem znal približati z neko distanco, ki je značilna za dostojanstvo človeka. Ne z vzvišenostjo, temveč s potrebno odmaknjenostjo, ki pokaže, da nas zunanje stvari ne morejo in ne smejo vreči s tira. Kako je treba to združiti, da človek ne izpade vzvišeno hladen ter da je hkrati pri stvari, je pač verjetno umetnost življenja.

Ali želiš še sam kaj dodati ?

Naj povem na koncu le še to, da sem zelo vesel in hvaležen, da so moje športno področje gore. Menim, da so najidealnejši poligon ne le za zdravo življenje, temveč tudi za kompleksen razvoj osebnosti, z duševno in duhovno dimenzijo vred. Le približati se jim moramo z ustrezno ponižnostjo (ne poniglavostjo)  oziroma tako, kot v odnosu do njih smo: od spodaj.

Dragi Jurij, hvala za izvirne, zanimive in poučne odgovore.

Igor

V Ledenem slapu pod Zahodno globeljo
Infuzija
Ambulanta na prostem v BT
Franc Oderlap med vzponom na Alalinhorn, Saas Fee, Švica
V Božičevem slapu

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Uredniku oz. enemu od trojice, ki lahko urejajo to stran, se je zdelo potrebno preoblikovati mojo objavo. Strinjam se, da je zbrisal tiste kvake o sliki, ne strinjam pa se, da je s tem tudi okrnil informacijo, ki sem jo sporočil. Torej, na prvi sliki, ki je zdaj s klikom tudi ne moreš več povečati je Jurij med vzponom na Balfrin v Švici.
    V prihodnje pričakujem, da bodo moje objave ob vaših uredniških posegih, če jih ne boste ocenili za neprimerne ali žaljive ostale vsebinsko nespremenjene.

  2. Igor fajn si se spomno s temi intervjuji, fajn, zanimivo in poučno branje v teh turobnih deževnih dneh, ko lahko le strmimo v nebo in upamo na čimprejšnje izboljšanje. glih sm gledo mavo moj dnevnik in je dons glih dva mesca odkar sm bil nazadne v hribih… ni glih za pohvalit. zato pa upam da bo poletje bol radodarno s sončnimi dnevi, da bomo lahk kej več zlezli ko pa spomladi.

    • Gašper tut jes ž nism bil na kaki turi od 22. aprila. Kr ne morm verjet. Vsa kondicija , ki jo je taj že kr neki bvo, je šva rakom žvižgat, tk da bom začel čist na frišno. Sm stare sorte alpinist in v dolini nikol nism treniru. No, tk ko dons kaže se bi v soboto dopoldan v Radhi morda pa davo kaj zlest. S Primožem sma že zmejena, sam potrdima še jutr zvečer.


Objavi komentar