Za tokratno potovanje (t.i. v teh rdečih pogojih) , ne ravno daleč na zahod smo se odločili v slogu, gremo tako hitro in v tisti smeri kot piha veter. Pihala je blaga Promaja.
Po posvetu pri Zajcu, kjer bi si lahko bolj podrobno ogledali novejšo izdajo turno smučarskega vodnika, smo se na pot, po J strani Karavank prek AC odpravili Aleksandar (Saro), Miha in Davo. Že na postanku v Bohinjski Bistrici nam je starejši domačin (glede na vse slišano svetovljan) lepo povedal, da smo malo nori da gremo trpet v hribe, namesto da bi si našli kako Bohinjko. Slednje se je za resnično izkazalo že kaj kmalu, ko se je Saro zaljubil. V Stari Fužini smo obstali pred zaprto rampo. Za trenutek se nam je podrl svet, nihče ni imel ravno interesa že tako težak nahrbtnik še dodatno obtežiti s smučmi in pancarji, a preostalo nam ni drugega. Usoda nam je namenila starejšega lokalca alpi-padalca, ki nam je pokazal zastonj parkirno mesto (namesto 12€, ki jih je možno plačevati le vsak dan posebej, tudi če si na gori) in nam šoferja pripeljal nazaj na komercialno parkirišče. Ugotovili smo da nam Bohinjska boginja zapornic pač ni naklonjena, zato je Škopnek predlagal, da napravimo daritev Studorju katerega smo imeli pred seboj in slednje se nam je zelo obrestovalo v obliki vremena, v treh dneh so bili oblaki le tisti od letal.
Po nasvetu lokalke smo se odločili za vzpon do Vogarja, kjer smo hitro pridobili višino do mesta, ko smo končno lahko nadeli smuči. Tik pred planino Blato smo naleteli še na gospo, ki je vedela za to dekle iz doline katera dela skuto. Ker smo imeli čas smo se podružili na terasi njene lesene hiške, Saro je dobil ime, midva z Mihom pa Encijanov napoj zdravja. Večer smo zaključili na Planini pri Jezeru v zelo prijetni zimski sobi. Za nočitev smo odkidali sneg in tla pomili s toplo vodo.
Ura je 12, če bi zamižal nebi vedel ali si na Kamenjaku ali v TNP. Premikamo se mimo Prvega, Srednjega in Zadnjega Vogla do Vratc, kjer nas pričaka prečka rahlo neugodna za smuči, če terena ne poznaš drugače kot odzgoraj. Odvečne kilograme pustimo pod balvanom, kjer si skuhamo in naberemo malo tekočine in ob 17uri stojimo na vrhu Kanjavca. Razgledi nepozabni, a meni se mudi smučat, saj je puter mazljiv samo ob pravi temperaturi. Mestoma zamudimo idealen sneg, mestoma pa je jodlanje zagotovljeno. Ravno ob sončnem zahodu pridemo do bunkerja (Alpski zid, bivša Rapalska meja) ob Zasavski koči na Prehodavcih, tam družba tako veselo kuha, da je notri soparnih 18 stopinj. Ker smo državno gledano bolj severnjaki, se do 21.45 ure zadržimo ob gorilniku zunaj na svežem zraku.
Jutro v bivaku mine v živahnih pogovorih s pripadniki drugih odsekov širom domovine, kateri so fascinirani nad od sonca ožganimi nogami, katere je Miha pozabil namazat. Po zajtrku se s smučmi na hrbtih in cepinom v roki povzpnemo nazaj v breg za izgubljeno višino. Od tu pa se začne najslajše, vijuganje po širni pokrajini. Kljub temu da moramo slabo polovico ceste iz Blata do Bohinja smuči nositi, se nazaj v civilizacijo in njene probleme prebijemo kar hitro in z nasmeški na obrazih. Lepo je bilo pozimi spoznati ta del Julijskih Alp, videli in izvedeli smo veliko in upam da se še vrnemo.
5.431 Responses
Kraljeva :)! bravo.