Štirinajst dnevna odprava v Kirgistan se zaključuje. Kot je za Istanbul običajno, bova tudi midva tukaj preživela praktično cel dan, preden odletiva proti domu. Za enkrat kar paše, da lahko v miru pregledava pošto ter urediva najpomembnejše službene zadeve, ki so se v te dneh nabrale.
Še bolj bistveno pa je, da se začneva s pospešenim prehranjevanjem, glede na kulinarične sposobnosti najinega baznega kuharja.

Odpravi je bila odmerjena zelo kratka časovnica, zato je bilo mišljeno da vse poteka “našponano” in po predvidnem planu. A kaj, ko so plani, ki si jih zastaviš v azijskem svetu brez pomena. Najprej, prvi dan na izhodišču pristopnega marša ni bilo oslov in konjev, pristop smo začeli dejansko šele naslednji dan. Ko je pohod nekako stekel, se je karavana ustavila pred zevajočo globino deroče reke Karavshin, ki je zaradi spomladanskega topljenja snega običajno narasla in nad seboj počistila vso človeško nesnago in s tem tudi več mostov. Zaradi izgradnje vrvnih žičnic in transportiranja tovorov preko reke, nama je pristop vzel tri dni, namesto planiranih dveh. Kljub vsem zapletom, pa te lepote, ki te obdajajo puščajo sproščenega in zadovoljnega; razgledi na okoliške vršace, tise vseh starosti razmetane po pobočjih, razigrani konji ki se svobodno pasejo po pobočjih,….

Kot race v vodo, sva se zapodila v steno, kar v Perestrojko, že drugi dan po prihodu v bazo! Na pristopnem maršu sva srečala Špance, ki so se po dvajsetih dneh vračali brez ene same preplezane smeri, saj jih je ves čas zalivalo deževje. Isti čas kot oni, so bili le 100 km stran, pod Pikom Lenina; Jurij, Marko, Jež in Stanko, ki so predvidevam delili enako usodo. Skratka, nisva želela tvegati, kljub temu da je napoved kazala popoldne nevihte in naslednji dan ob 14.00 poslabšanje. Še v temi sva začela pristopati pod steno in v svitu preplezala na vrh podstavka. Še sreča, da sva bila dobro oborožena z informacijami od Tine in Hrastelja, ki sta to smer pred leti že preplezala. Raztežaji so si sledili tekoče, tudi najtežji je šel na pogled in ko sem vrh njega vpel štant, točno ob petih popoldne, je začelo grmeti. Andrej je še komaj po suhem prihitel do mene, kjer sva zavita v bivakarico dobro uro čakala da nevihta mine. Kar težko je bilo po tem, ves ohlajen nadaljevati plezanje, sploh ker je bilo potrebno začeti s še enim od dveh težjih raztežajev. Bolj po sreči kot planirano sva v mraku dosegla pravi mali balkonček, nekje na višini treh četertin smeri. Naslednji dan sva v svitu že plezala, ob 10.00 pa stala na vrhu! Par fotk in hitro nazaj čez smer. Po dvajsetih spustih sva stala pod steno, ko je začelo “scati”, dež ni nehal vse do najinega odhoda iz baze.
Naslednje štiri deževne dni sva se prepuščala ne gurmanskim ne užitkom najinega kuharja, dan za dnem premočno soljen in na pol kuhan krompir, zabeljen z nečim že – za zajtrk, kosilo in večerjo. Kljub vsemu sva upala, da se naredi vsaj še en lep dan, da še enkrat poprimeva za prvorazredni granit, ki nama ga je ponudila Perestrojka. Na koncu sva si oba bila edina, da bo lepoto te smeri težko iskati še v kakšni drugi.

 

Grega Lačen

 

Peak Slesova 4.200 m, Perestrojka crack VIII+/IX-, 950 m, prosta ponovitev na pogled, 26. in 27. julij 2016
Grega Lačen (vse v vodstvu) in Andrej Gradišnik (v najtežjih raztežajih A0)

 

 

 

 

 

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments


Objavi komentar