V soboto in nedeljo je bilo v Tržiču sklepno dejanje letošnjega državnega prvenstva v težavnostnem plezanju.
Seveda sem prijavil tudi naše tri starejše dečke in plačal štartnino. A glej ga zlomka, v soboto, takrat, ko bi morali že plezati, sem na smučišču v Črni zvedel, da se zadnje tekme naši dečki niso udeležili, ker niso imeli prevoza. Pa tako lepo po slovensko, jasno in razločno sem jim povedal, da če bodo imeli kdaj težave s prevozom, naj me le pokličejo. Kljub temu, da smo ustanovili sekcijo za športno plezanje, so vsi še vedno naši. Rade volje bi jih peljal. Še bolj kot dečkov pa ne razumem Jaroša in Dušana. Vsaj vprašala bi me lahko. Saj več kot “ne” tako ne morem reči.
Rezultat neudeležbe je bil namesto v izboljšanju uvrstitev, česar so bili nedvomno sposobni, v poslabšanju. Tako je Miha končal skupno na 9. mestu, Jure na 22. in Gal na 24. Ne bom čestital, ker bi lahko v Tržiču popravili svoje uvrstitve. Vsaj poskusiti bi morali. Vsi bi lahko bili v primeru dobrega plezanja kar nekaj mest višje.
Upam, da so vse neresne iz SŠP včeraj srečali parkli.
Pričakujem, da se kaj takega ne bo ponovilo več, dokler bom vodil klub, zagnani plezalci in “odgovorni trenerji ter funkcionarji Sekcije za športno plezanje” !!! Meni ni vseeno, čeprav sem alpinist klasične sorte. Če pa je “vse en drek” sekcionarjem, potem je nekaj hudo narobe s to sekcijo. Ali bodo stvari tekle tako kot je treba, ali pa bomo vagone preklopili na parne lokomotive.
Pozdrav (namerno brez kake fotke) z bolj grenkim priokusom, če že moram to pisati jaz namesto kakega sekcionarja.
Igor
