Krš in monolit

V soboto sem na polovici prvega raztežaja v Marjanov steber ugotavljal ali mi je še treba plezati tak krš? En del prvega cuga manjka, kar enih deset metrov, in če bi mogel spletati nazaj čez tisto podrtijo bi to tudi storil. Ker sem želel vsaj štantati v boljši skali, sem v enem raztežaju potegnil praktično do vrha stebra. Tudi Keks je bil navdušen nad grifi, ki jih moraš tišati nazaj, namesto da bi se za njih potegnil. (Marjanov steber 120m, VII)

Za nedeljo sem si želel kaj bolj monolitnega, zato sva se z Andrejem odpravila v Šite, Steber Šit. Piše, da je prvi cug malo krušljiv, naprej pa je boljše. Mogoče res, samo pred 30. leti. Spet en sam kamnolom. Prvi raztežaj ocenjen z VII+/VIII-, me je tako živalsko navil, da sem se v prečki usedel v štrik. Ne vem, a se je mogoče kaj odlomilo ali pa je bil problem da je prvi cug, zjutraj, ne segret,?! Če pa čisto realno pomislim na  gibe, ki jih moraš tam izvajati se mi zdi, da bi bil v plezališču ocenjen vsaj z 7a, če ne 7b. Tudi klini v raztežaju so bolj dvomljive kvalitete, kar je potrdil Andrej, ko je pri tehničarjenju dva z roko izpulil iz stene. (Steber Šit, 500m, VI, A0)

Ker sem si resnično želel plezati v dobri skali, da lahko grife stiskaš, ne da jih potiskaš nazaj v gravitacijo, sva v sredo šla s Tadejem v Tre Cine. Uf, končno čisto uživanje. Smer sem zmogel preplezati na pogled in celotno v vodstvu. Na vrhu stene sva se v eni uri po smeri spustila do vznožja. (ISO2000, 550m, VIII+)

Grega