Maltatal ali kako preživeti brez fotoaparata

Danes navsezgodaj zjutraj smo se na Polani srečali štirje mušketirji; dva iz dravske in dva iz mežiške doline. Cilj: dolina Malte.

Čez manj kot dve uri smo pri odcepu za enega nižjih slapov Aluhol montirali ketne na Cigijev avto, da bi hitreje kot gruča Čehov (predvsem pa ne peš) prišli do ‘tunela’. Razmere niso bile nič kaj obetavne; poleg 10 cm novozapadlega snega je še vedno snežilo, temperatura pa je bila bolj podobna pomladni, kot januarski – okoli nule.

Zato je padla odločitev, da se vsi štirje odpravimo v isto smer in sicer slap ‘Mittlerer Maralmfall’ (dobrih 200m, WI3/zadnji cug WI4+), ki naj bi bil po vseh dostopnih podatkih dobro narejen. To se je izkazalo za precej blizu resnici, čeprav so bili položnejši deli pokriti s snegom, na dostopu pa smo morali gaziti sveže plazišče. Led soliden in precej dobra plezarija -a kaj, ko niti eden izmed vse četverice ni imel s seboj fotoaparata.

Kljub pomanjkanju atraktivnih in drugih fotk smo precej hitro napredovali, tako da smo večino prihajajočih navez opazovali nekje iz zgornje tretjine. Ko sta si Cigi in Primož že stisnila roko, sva se z Bremzo odločila, da napadema izrazito in navpično svečo, dolgo kakšnih deset metrov, ne glede na to, da ne bo iz nje nobene atraktivne fotke.

Pri abzajlu, ko se je v ledu že nekajkrat sramežljivo ogledalo sonce in so slap od časa do časa požgečkali plazovi pršiča, smo srečevali in poslušali skupine Čehov, ki so se izkazale za precej stereotipne. Eden izmed njih bi lahko kaj kmalu izgubil najmanj nekaj zob in štrik, za enega, ki pa je za iskanje angažiral skoraj vse naveze v steni, pa bi se lahko smer imenovala tako, kot tista v Špegovcu: izgubljena rokavica.

Ob povratku v Mintu seveda tradicionalno pivo (z netradicionalno ceno) in Cigi nas je v poldrugi uri varno dostavil nazaj na Polano.

Plezali smo: Cigi, Bremza, Primož in Boško