Kar nespodobno je bilo, da nikoli nisem imel časa to poletje, ko sva se z Marjanom nekajkrat slišala po telefonu za morebitno plezarijo. Prvič sva se videla leta 2008, ko sva bila oba že na seznamu za eno najveličastnejših gora, kar jih sploh je. Od takrat je on svojo družino povečal na 5 članov, a ostal zvest goram. Letos sva se skoraj že podala skupaj v Skalaško z Ladjo (bo zgleda vseeno ostala nama Saš!), pa sva jo z Ikijem ravno takrat ucvrla v Watzmanovo vzhodno steno, ker so bile razmere. Na vrhu Watzmanna me pokliče Marjan po telefonu in pove, da je bil vseeno v Triglavu. “S kom pa?”, me zanima. “Mhmmm, pravzaprav nisem našel koga…” . Šele takrat se mi je posvetilo, iz kakšnega testa je tale Kovač, da gre takole malo solirat Ladjo.
Na jutranjem sprehodu do Kogla nama je postalo jasno, da sva naredila mega odločitev, da na praznik 8. decembra pobegneva iz Ljubljanske in Celovške megle. Skoraj bi se dalo plezati le v enem sloju kratkih rokavov. Decembra!
Ker se nobenemu od naju ni dalo pretirano matrat, jaz pa v Koglu sploh še nisem bil, sva izbrala Virensa (IV/III, 160m). Dobra stran smeri je ta, da ni zelo nabita in treba si je urediti pomična varovala (če jih sploh rabiš) in štante, če ne želiš uporabljati tistih z abzajl piste nekoliko vstran.
Marjan je poleg tega (pričakovano!) izbral kamin skrajno levo že spodaj, kjer težavnost preseže zapisano, ampak zadaj sem pa že nekako prišel čez. Sicer sva lezla cug-cug, in naredila 4 spuste po vrvi.
Odlična, topla skala decembra, super prijemi in klepet z Davom Karničarjem na vrhu smeri.
Hvala Marjan, še kdaj!
