Avgusta 2010 sva z Zdenčem v Mali Raduhi preplezala novo smer. Glede na najina leta ter alpinistični staž ji je najbolj pristajalo ime Smer veteranov (-IV/III, 185 m). Smer do danes še ni bila ponovljena.
Prvo ponovitev sem načrtoval z Benjaminom Ravnikom z Jesenic. Razmere so bile v sredo zelo slabe. Benjamina še ne poznam dobro, saj bi bilo to najino prvo skupno plezanje, zato si ga nisem upal povabiti, da mi ne bi očital, v kako sranje sem ga zvlekel. Je pa Benjamin danes nenapovedano vseeno prišel pod Raduho in v Lanežu presmučal Butalsko grapo. To mi je sporočil šele po opravljeni turi.
Željo, da bi po 27 letih plezalne abstinence zopet nekaj splezal, mi je v petek, ko sem urejal vitrino v centru Črne, izrazil Alojz Kompan. Tista vitrina tam le ni kar tako. Strinjal se je z mojim predlogom, da greva bolj pogledat, kake so razmere, kot pa resno plezat. Danes zjutraj se je še pred dogovorjeno uro, kar je v našem klubu bolj izjema kot pravilo, pojavil pred mojim domom s plezalno opremo, ki sodi bolj v muzej kot steno. Za mano bo pa že prikrempil, če bova sploh kaj zlezla, sem si mislil. In sva, pa tudi Lojz se je kar dobro držal po tako dolgi plezalni odsotnosti.
Smeri veteranov sva dodala spodaj še 115 m in nastala je najdaljša smer v Mali Raduhi (75st/50-70), 300 m). Le dvakrat sva uživala v dobrih
Morda pa bo Lojza spet potegilo zraven. Je kar nekaj let mlajši od mene in časa ima še dosti.
Danes pa moram napisati – srečno.
Igor

