Olimpo – Marmolada

Mojstrovina Mauricija Giordanija – smer Olimpo, ki mi že kar nekaj časa ni dala miru, je končno pod streho. Prvič sem bil v njej z Mitjo Skudnikom, ker nama kljub večkratnim poskusom ni uspel prosti vzpon čez najtežji raztežaj, sva obupala in se spustila pod steno. Drugič, zopet z Mitjo, pa tudi pred več kot 7 leti sva zopet vstopila v to smer, prosti vzpon v najtežjem raztežaju tudi takrat ni uspel, a sva kljub temu nadaljevala. Približno 100m pod gredino, ki preseka to 1000 m steno na pol, se je Mitji odlomil stop, da sva se zaradi poškodbe s helikopterjem odpeljala iz sten.

Včeraj, ko sva s Sašom Prosenjakom vstopila v smer me je utesnjeval spomin na najtežji raztežaj, tokrat je šlo iz prve! Res je, da je notri nekaj več opreme, kot je je bilo takrat, vendar to ne spremeni dejstva, da je raztežaj v vodničku ocenjen z oceno VIII-, bistveno težji od vseh raztežajev z oceno VIII+, ki sem jih to leto splezal v Dolomith. Očitno je to posebna lestvica za Marmolado, kajti težave ne popustijo vse do vrha, kljub temu da se ocena giblje od V do VII-.

Po dveh urah dostopa in desetih urah plezanja sva stala na vrhu Marmolade – Punta Rocce, obuta v tenis copate. Sestop se je začel z gaženjem 30 cm snega, od začetka te še malo moti mokrota, vendar je sestop v snegu dosti hitrejši in prijetnejši, kot skakanje po spolzkemu ledeniku. V eni uri sva sestopila do Passo Fedai, kjer sva hitro dobila štop, celo tako prijaznega, da naju je zapeljal še 3 km iz Malge Ciapele do avta. Že po uri in pol ko sva stala na vrhu, sva pri avtu veselo jedla in pila pir!

                                        Grega Lačen