Korošica, Mežičanka, se je po končani gimnaziji na Ravnah na Koroškem pred štirimi leti vpisala na študij etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pred 10. dnevi je uspešno zagovarjala diplomsko delo z naslovom Alpinizem na Koroškem in Franc Oderlap*. Študij nadaljuje na magistrski stopnji. To je bil tudi povod za intervju s Tadejo.

S pokojnim očetom sta redno skupaj zahajala v gore in koraki so jo vodili vedno bližje proti prvi plezalni preizkušnji. Začela sta tam, kjer smo začeli skoraj vsi koroški alpinisti – v domači Raduhi. Sledilo je plezanje v plezališčih Matvoz, Topla, Črni Kal in Osp. Tudi Paklenico sta obiskala.

2001  je komaj 12-letna z atijem osvojila Kilimanjaro, 2006 pa Ishinko v Cordilleri Blanci. 2009, pred usodno Francevo potjo na Manaslu pa sta opravila treking pod Everest, na katerem sta dosegla Kala Patthar.

V prihodnjem letu si želi na treking pod Manaslu, ne skriva pa niti želje po osvojitvi kakega šesttisočaka.

Še rosno mlada v Paklenici leta 2000

Tadeja, kaj te je vzpodbudilo k temu, da si za diplomsko delo izbrala temo s področja alpinizma ?

Med razmišljanjem, katero temo izbrati za diplomsko delo, sem pomislila, da bi bilo prav in lepo, če bi nalogo posvetila atiju. Z mentorico sva kasneje sklenili, da diplomsko delo, v katerem bom opisala očetovo življensko pot, razširim še na raziskavo razvoja koroškega alpinizma.

Predstavi nam na kratko namen in vsebino dela.

Namen diplomskega dela je bil čim bolje raziskati in opisati razvoj alpinističnega udejstvovanja na Koroškem ter predstaviti življenje mojega pokojnega očeta, v navezavi na alpinizem ter njegovo vlogo v alpinizmu na Koroškem in v Sloveniji. Diplomsko delo je razdeljeno na tri glavne sklope, ki vsak zase predstavljajo drugačno tematiko, skupaj pa tvorijo enovito delo. Prvi del predstavlja razvoj alpinistične dejavnosti na območju celotne Koroške, od prvih začetkov do leta 1980, nadaljuje pa se s predstavitvijo razvoja Alpinističnega kluba Črna na Koroškem. Drugi del je posvečen spominu na mojega očleta, Franca Oderlapa. Skozi njegove besede, besede njegovih kolegov in moja razmišljanja sem opisala njegovo življensko pot v povezavi z alpinizmom. V zadnjem delu pa sem se posvetila bolj etnološkim temam, raziskavi alpinističnega življenja v začetkih alpinističnega udejstvovanja na tem območju (odnosi, navade, oprema, obleka, hrana,…) in kakšne so bile vzporedne dejavnosti alpinističnih klubov.

Še vedno zelo mlada z očetom na vrhu Ishinke

Vsebina tvoje naloge je v delu, ki si ga posvetila očetu, zelo osebna. Prepletajo se spomini na očeta, njegove misli in čustva, opisi prijateljev. Ali je bilo brskanje po gradivu in pisanje o tem zate zahtevno ?

Del naloge, ki je posvečen atiju, opisuje njegovo vlogo v alpinizmu na Koroškem iz dveh zornih kotov, z vidika njegovih dosežkov in skozi moje spomine nanj kot očeta-alpinista. S kronološkim povzemanjem različnih virov sem želela čim bolje predstaviti njegovo življenjsko oz. alpinistično pot. Ta del naloge je poseben tudi zaradi tega, ker sem ga zaključila z opisovanjem in spominjanjem, kakšen je bil moj pogled na atijeve podvige. Zaradi opisovanja in analiziranja sama sebe oziroma mojega odnosa do atija je bil ta del zame najtežji. Tako glede zbiranja gradiva, kot kasneje pri pisanju.

Z diplomskim delom si zapustila lep spomin na očeta in zelo zanimivo ter poučno branje tudi tistim, ki ga nismo tako dobro poznali.

Namen te diplomske naloge je bil ravno v tem, da bi čim bolje predstavila atijevo življensko pot v navezavi na alpinizem in se s tem poklonila spominu nanj. Moj namen ni bilo poveličevanje atija, ker vem da tega ni nikoli maral in se ni želel izpostavljati, ampak sem skozi besede njegovih prijateljev in seveda skozi svoje misli želela ohraniti del njega in njegove uspehe.

In to ti je odlično uspelo. Bil je res nekaj posebnega. Poznal sem ga dolga leta, a nikoli nisva navezala tesnejših stikov. Pravzaprav sem ga vsaj malo spoznal šele ob prebiranju tvojega diplomskega dela. Zapisal je številne zanimive misli, vredne globokega razmisleka. Katera misel, dve ali tri, ki jih je napisal, se ti zdijo za razumevanje tvojega očeta in njegovega pogleda na alpinizem najbolj pomembne ?

Med prebiranjem atijevih dnevnikov in intervjujev sem našla kar nekaj njegovih misli, zapisov, v katerih je opisal svoj odnos do gora, njegov pogled na alpinizem. Meni osebno je najbolj všeč ta misel, ki jo je 2006 zapisal v svojem dnevniku: “Že od malih nog, ko sva z očetom prehodila domače in marsikatero tujo goro, me v mojem gorništvu vodita dve misli: spoštovanje in vztrajnost. Moja ljubezen do gora, narave in vseh živih bitij se z vsakim vzponom znova poglobi. Osvojiti vrh ni samo dokaz fizičnih in psihičnih sposobnosti posameznika, ampak predvsem spoznavanje ljudi ob vznožju gora. Pomeni spoznati del sveta, v katerem živimo, začutiti in zaživeti s tistimi, ki sta jim ta gora in ta okolica dom.”

Kot si zapisala, boš spomin nanj morda še dopolnila, nadgradila ?

Ja, že kar nekaj časa imam idejo, da bi doma uredila atijevo spominsko sobo z njegovimi fotografijami, spominki z odprav in alpinistično opremo.

To diplomsko delo je bilo pravzaprav le začetek iskanja in zbiranja njegovih zapiskov ter vtisov, doživetij in misli njegovih prijateljev in družine. Ker sem med pisanjem diplome dobila nekaj predlogov, da bi morda v prihodnosti o atiju napisala knjigo, želim  opraviti še več pogovorov z njegovimi kolegi, ki jih sedaj nisem uspela vključiti v raziskavo in s tem izvedeti stvari, ki jih do zdaj morda niti sama nisem vedela.

Z očetom si tudi plezala in bila na odpravah. Kakšni so tvoji vtisi, doživetja, izkušnje ?

Po tem, ko je ati prišel s prve odprave sem mu začela “težiti”, da hočem naslednjič zraven tudi jaz. Slike z odprav, pripovedovanja o doživetjih so bili preveč vabljivi, da bi ga le čakala doma. Hotela sem zraven. Po petih letih “trucanja” me je leta 2001 vzel zraven na Kilimanjaro. Celotna odprava, tako osvojitev vrha, kot spoznanje Tanzanije, je bila čudovita izkušnja. Verjetno tudi zato, ker nisem imela nobenih težav z višino in mi pot do vrha ni predstavljala nobenih težav. Ati se je večkrat pošalil, da je to zato, ker sem njegova hčerka, da imam to v genih. Takrat sem se odločila, da Kilimanjaro ne bo moja najvišja gora. Do zdaj višine 5895m sicer še nisem presegla, vendar upam, da mi bo uspelo. Od najinih skupnih odprav oz. potovanj, pa mi je bil najbolj všeč treking pod Everest leta 2009. Po dolgoletnem obljubljanju, da me bo enkrat peljal v Nepal, ker da tja pa res moram iti, me je nazadnje res. S kakšnim navdušenjem mi je razkazoval Katmandu, pa potem opisoval pot in mi razkazoval gore. Vesela sem bila, da sem bila tam, z njim. Da sem z njim podoživljala Everest. Ne pretiravam, če rečem, da so bili to najlepši tedni v mojem življenju.

Na Kala Pattharju

Te alpinizem privlači predvsem zaradi očeta, ali te v gore vleče še kaj drugega ?

Na začetku me je prav gotovo zaradi atija. Nekako je bilo logično, da če smo bili vsak vikend na Raduhi in so vsi plezali, da sem potem začela še jaz. Ati me je pri tem vedno spodbujal. Plezanje je bilo v mladosti zame pravzaprav igra, zabava, zdaj pa grem rada v gore zase, za sprostitev.

Ali si kdaj pomislila na to, da bi se tudi ti začela aktivno ukvarjati z alpinizmom ?

Ja, in to ravno v zadnjem letu, med pisanjem diplomskega dela. Prej nikoli nisem razmišljala o tem, ker mi je bilo dovolj kolikor sva plezala ali hodila v gore z atijem. Zdaj, med raziskovanjem in pisanjem diplome, pa sem se še bolj navdušila nad alpinizmom.

Ali želiš se sama kaj dodati ?

Najprej bi se rada zahvalila tako tebi za zanimanje za moje diplomsko delo, kot vsem sogovornikom, ki so mi pomagali pri raziskavi in pisanju. Rada bi še povedala, da to diplomsko delo ni enovit pregled razvoja alpinizma na Koroškem, od začetkov do danes, ker sem zaradi preobširnosti, v obdobju od leta 1980 do danes raziskala le razvoj in delovanje AK Črna na Koroškem, katerega član je bil tudi ati. Je pa potrebno poudariti, da nisem imela namena delati razlik med klubi ali prezreti dosežkov ostalih koroških alpinistov, saj se zavedam, da je na Koroškem še veliko odličnih alpinistov.

————-

Tadeja hvala. Če te bo pot kadarkoli zanesla med člane našega malega alpinističnega  kolektiva, bomo na to ponosni. Naj ti bodo gore naklonjene.

Želim ti uspešen magistrski študij.

Igor

* link do diplomskega dela bomo objavili kdaj drugič; Tadeja spoštuje dogovor na fakulteti.



Priporočene objave

5.431 Comments


Objavi komentar