Jutro nad OjstricoKer je gospod Arso že nekaj časa napovedoval tri lepe dneve, sem se že med poplavnim vikendom trdno odločil, da jo mahnem nekam v višave. Kot opažam že nekaj časa, se tudi tokrat Pečenko in ostala kompanija niso prav nič ušteli. Zraven sem povabil še očeta, ki je gorski grušč podrgnil prvič letos.

Tako sva v sredo zjutraj, kot ponavadi ne zadosti zgodaj, nabasala rukzake, mama je naložila domačo salamo – in gasa v Črno! Nekje med Mežico in Žerjavom se megle raztrgajo, dvignejo, izza njih pa prav samozavestno posveti sonce. Hudiča, da še nisva pri Bukovniku! V dolini še hitri kafe s Cigijem, ki mi posodi vodniček Raduhe in da nekaj uporabnih usmeritev.

Pri Bukovniku se na jasni podlagi v jutranjem soncu kopa Ojstrica in greh bi se bilo ne sfotkati na njenem ozadju. Nestrpno priganjam očeta, naj si zaveže »šte frdamane počne«, ker tako vem, da ga bo ob hoji navzgor gravitacija nekoliko bolj ovirala kot mene. Vendar vse tja do travnika kar dobro drži korak z mano – se mu vidi, da je bil včasih planinec. Po poti čez pašnik občudujeva naravo, ki se prebuja iz rose, ter kamne, ki jih je izklesala narava in jim vtisnila neverjetne vzorce. Poznavalsko blefiram: »Ti, ta črni, so pa nedvomno magmatskega izvora. Sej veš – mladonagubano gorstvo, pa to…« Vmes odtrgam še tri skromne, a čudovite rožice, s katerimi nameravam okrasiti spominsko ploščo na dnu melišča. Ta je tudi razlog, da je z mano oče. Ni še namreč videl prizorišča, kjer je – ja, že pred več kot pol leta – zdrsnila tista gmota snega, ki nam je vsem spremenila življenje.

Bliže kot sva koči GRS, teže misliva in govoriva o čem drugem, kot o tistem usodnem, zadnjem februarskem dnevu. Vsak kamen me spomni na trenutke, ko sva tod pohajkovala s Tomažem.  Kot že velikokrat doslej obračava in pleteva misli: »Kaj pa če bi šli na pot malo kasneje…«, »Da bi le bili malo bolj previdni«… Vendar pa se je očitno moralo zgoditi. Če se ne bi, če bi se vse izšlo srečno – tako, kot mogoče že tisočkrat doslej – pač vsega tega ne bi vedeli…

Na GRS koči odloživa malico v kamin, kjer naju bo počakala do povratka, in jo mahneva do velikega balvana pod meliščem. Tomažu in Blažu prižgeva svečko in za ploščo zataknem še nabrane rožice.Spominska plošča Pozlačene črke, s katerimi sta izklesani njuni imeni, me pretirano ne ganejo. Bolj mi stisne srce pogled na bele balvane, kjer so ju našli. Misel na to, kako je nekdo po nekaj mesecih po naključju tam našel nahrbtnik. Svoje misli zavestno preusmerim od procesov, ki si želijo naslikati ledeno masko v zabetonirani temni gmoti in Tomažev spokojni obraz potem. Da se otresem tesnobnih misli, z očesom zajamem širšo sliko; mogočne balvane, ki prehajajo v skale, te pa v kamenje in kamenčke pod ostenjem Male Raduhe, naključne polprozorne oblačke nad nama, macesne, ki so tudi konec poletja svetlo zeleni kot spomladi… In sem vesel, da se je poslovil od tega sveta ravno v objemu teh mogočnih strmin, ne pa morda ukleščen v avtomobilsko konzervo ali viseč na bolnišničnih cevkah. Tudi sam si lepšega kraja za svoj zemeljski počitek ne znam zamisliti; duh, ki najde svoj pokoj sredi bleščeče beline in sivečih masivov, ki nas od nekdaj vlečejo k sebi z magnetnim privlakom… Spominjam se, kako sva komaj dober teden pred usodnim trenutkom sedela vrh slapa Pod tunelom. Zadovoljno sva prigrizovala zasluženo domačo klobaso in jajčka ter z užitkom srkala blagodejno toploto čaja. Občudujoče sva strmela na belino sveta okoli sebe. In zdi se mi, da sva se za trenutek počutila del grmeče narave, ki naju je sprejela v svoje nedrje. In bila sva enostavno srečna. Zato vem, da je tudi on srečen – kjerkoli že je!

Na razpotju se z očetom ločiva; on odide levo, na Durce, jaz pa desno po zavarovani poti. Dogovoriva se, da se dobiva na vrhu. Od tukaj vem, da bom udaril svoj tempo, zato jakno pospravim v rukzak. Čeprav se mi zdi, da obljubljene jeklenice, kjer bi se naj odcepil levo proti Stanetovi zajedi, kar noče in noče biti, čez dobre pol ure že zaplezam ob njej proti spominski plošči ob poti. Začetek zajedeTu (pa še parkrat potem) temeljito proučim skico, kajti tokrat z mano ni Bremze ali koga drugega, ki bi nosil del krivde, če falima smer. Popolna odgovornost, ki jo sprejmeš nase in zase in ki te razbremeni vsakršne morebitne krivde. Ko si sam s sabo, kategorije kot krivda ne obstajajo. Ostane popolna svoboda. Iskanje najbolj naravnih prehodov. Tipanje za najboljšimi grifi. Izbira najlepše poti, pri kateri te nič ne omejuje… Pravzaprav nisem čisto iskren; dveh ali treh svedrovcev, ki jih najdem v začetnem delu smeri, se prav razveselim, saj obljubljajo, da sem na pravi poti, ki pomeni gotov prehod do vrha. Ta svoboda pa daje tisto pravo izkušnjo plezanja; naravno gibanje, ki je človeku lastno, vendar ga je skozi stoletja izgubil, prodal. Ti in Gora!

Med izstopanjem po širokem žlebu oz. šodrasti grapi tik pod vrhom najdem Kilimanjaro pohodne palice, od katerih je ena zlomljena, druga pa zvita in jih, iz bogve kakšnih nagibov (tolažim se, da zaradi ekološke osveščenosti), vtaknem v rukzak. (Če kdo, mimogrede, pogreša eno zvito in eno zlomljeno Kilimanjaro palico, ju dobi pri meni). Ko se čez manj kot pol ure od vstopa v smer znajdem na robu stene, sem prepričan, da sem suvereno falil Stanetovo zajedo, saj obljubljenih štirk nisem opazil nikjer, plezalke pa so neomadeževane ostale v rukzaku. Ker očeta še ne vidim nikjer in po mojih predvidevanjih še ni na vrhu, odložim rukzak (iz katerega ponosno štrlita dve palici) in se spustim za en »cug« nazaj po grapi, kjer sem videl, da se v desno odcepi globoka in ozka zajeda, ograjena z dvema strmima gladkima ploščama. Po nekaj metrih iz nje splezam na greben. Odlična, izpostavljena plezarija s kompaktnimi grifi. Ker sem brez rukzaka, z njo opravim brez težav, kljub temu, da sem v gojzarjih.

Ko prispem na vrh, moram še kakšne pol ure počakati očeta. Če bi to vedel prej, bi se najbrž lotil še Bukovske smeri, ki sem si jo nagledal za naslednjič. Vendar ob perfektnem razgledu in neustrašnih kavkah mi ni prav nič dolgčas. Kavke nad vrhomKo jo mahneva nazaj, moram precej zadrževati korak, da ne pobegnem predaleč naprej. »Težko grem hitreje,« pravi oče. »Malo pomanjkanje kondicije, malo pa EMŠO…« Jaz pa težko grem počasneje…

Malica, ki naju je počakala na GRS in ki kot vedno paše, pivo na Grohatu, skuta pri Bukovniku, pivo in klepet pri Cigiju, pa je izlet končan. Res – na takšen dan bi bilo škoda ne iti v gore!

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar