V sredo zjutraj prejšnji teden je naju z Zdravčem izpod slapa Rinka pregnal dež in nama tako odplaknil načrtovano dvodnevno plezanje v Grintovcih. V soboto pa sem v imenitnem vremenu (pri Bukovcu je bilo 17 st.) ostal brez soplezalca, zato sem se odločil, da si malo ogledam stene, kjer imam v načrtu še nekaj prvenstvenih. V nahrbtnik sem vtaknil star in težek daljnogled ter se najprej namenil pod Lanež. Ogledal sem si dve, tri linije, kjer bo plezanje kar zahtevno.
Po Mišini grapi sem jo nato ubral na rob Laneža in se čez Durce spustil pod Malo Raduho. Pravijo, da se tam ne da več splezati kaj novega. Če steno dobro poznaš, imaš sokolje oko in malo domišljije, pa se najde tudi še kaka naravna, neposiljena linija, ki na moje veliko presenečenje še ni padla komu v oči. Od dveh linij, ki jih imam v načrtu, je ena stara že dobro leto dni, druga, prav imenitna, pa se mi je ob opazovanju stene nenačrtovano odkrila letos in me povabila v preizkus mojih sposobnosti. In ta bo kar navita, vsaj zame pri mojih letih. A kot mi je včeraj prišepnil moj daljnogled, bo verjetno šlo.
Eno od teh štirih, petih smeri sva z Zdravčem nameravala splezati včeraj. Ker ima moj soplezalec prenosni telefon bolj za to, da ga pač ima, kot pa da bi ga uporabljal, sem ga zgodaj zjutraj v gosti megli iskal po Grohotu. A ga seveda nisem našel, zato sem se odpravil domov. Pa nič ne de, saj je dopoldne zopet deževalo in s plezanjem itak ne bi bilo nič.
Danes pa brez fotografij, da ne bi komu vzbudil skominov po plezanju smeri, ki mi jih ponujajo stene nad Grohotom.
Bodite dobro !
Cigi
