Še ena zgodovinska drobtinica

Današnje vprašanje menda ne bo pretežko, saj sem polovico članov naštel že med tekstom: Kdo vse smo bili člani odprave Norveška 79 ?

Naj v pomoč povem, da na sliki manjka vodja odprave, ker je fotkal; je pa na tisti sliki skupaj s Heenom s kučmo na glavi. Razen Špilča (AK Ravne) in še dveh članov odprave, so še danes vsi člani AKČ in/ali GRS Koroške, zato jih brez dvoma poznate, oz. bi jih vsaj morali. Eden izmed dvojice, ki nista več aktivna,  je naš takratni šofer in prijatelj alpinistov še danes – Maks Geršak; tistega, ki pa ni več član kluba pa tudi gotovo poznate.

Predno si ogledate fotko pa si lahko, kogar to zanima, preberete, kaj sem napisal po vrnitvi z Norveške pred 33. leti.

STEBRI ROMSDALA

Že nekaj dni poležavamo po šotorih in čakamo. Ko smo obiskali znanega norveškega alpinista A.R. Heena smo zvedeli, da že tri tedne dežuje. Iskrica upanja kljub temu tli v vsakem izmed nas. Nobeden noče verjeti, da bi bilo toliko vloženega dela, truda in hrepenej zastonj. Vsak si želi opraviti kak vzpon, pa naj bo tak ali drugačen.

Turobno vreme se je po nekaj dneh začelo umikati

Tabor smo postavili pod ogromnimi stenami skupine Trolltind. Vse je zavito v meglo, skrivnostno in kar nekam odbijajoče. Neprijetno smo se počutili pod temnimi, previsnimi in od vode izpranimi granitnimi stenami. Nismo si prav predstavljali, kje v megli se te velike stene končajo. le slutili smo, da je to visoko nad nami.Ko smo čez nekaj dni v lepem vremenu ocenjevali razdalje, se je med plezanjem izkazalo, da se na izkušnje iz naših gora ne moremo kaj prida zanesti. Vse je krepko preseglo prvotna ocenjevanja.

Ko sem brskal po plezalnem vodniku in si prevajal opise smeri se je izoblikoval velik cilj: preplezati vse tri stebre nad dolino Romsdal. Kasneje smo ta cilj neformalno postavili celi odpravi, a nam je neprestano deževje preprečilo, da bi ga uresničili. Preplezali smo dva stebra, ni pa nam uspelo v tretjem – v stebru Breitinda.

Arne Randers Heen (1905 - 1991)

Že drugič sva s Špilčem zgodaj zjutraj hitela po ribiški poti ob reki Raumi navzgor. Tudi tokrat si zaradi goste megle, ki je ovijala celo goro, nisva upala vstopiti. Ko smo pred dnevi plezali lažjo smer na najvišji vrh Romsdalskih alp Store Vengetind smo se prepričali, da ti megla v teh divjih gorah, kjer ni nadelanih poti in markacij, lahko povroči precej nevšečnosti. Pred nekaj dnevi sta dva Španca 12 ur iskala sestop, potem pa sta se že v obupu spustila kar preko slapu. Tudi ta dogodek je vplival na najino odločitev.

Tretji dan sva se odločila počakati v taboru. Okrog osmih so se sončni žarki začeli prebijati skozi meglo. Hitro sva bila nared. Po že znani poti ob reki

Urejanje tabora

sva okrog poldne dosegla snežišče pod stebrom Sondre Trolltinda.

Vstopila sva v levem kotu in začela plezati po velikem žlebu, ki pelje iz kuloarja med Breitindom in Sondre Trolltindom na steber. Izprane plati in tanka poč nama je že v prvem raztežaju povzročila precej dela. Ko sem s hudo nabasanim nahrbtnikom prisopihal do Špilča se me je usmilil in potegnil naprej še eno dolžino vrvi. Sledilo je nekaj raztežajev čez bolj položne, a gladke plošče, kjer sva kar hitro napredovala. Stena je zopet pokazala zobe z nekakšno zajedo in težavno prečnico pod dvema previsoma, ki pa sva jo midva opravila nad previsi. Lahka travnata polica naju je nato postavila na raz stebra.

Po opisu bi moral slediti kamin, ki pa ga ni bilo nikjer. Smer poteka v spodnjem delu po levi strani stebra, zato nisva dolgo motovilila in sva jo ubrala kar po levi strani. Za varovanje sva uporabljala zatiče. Le tu in tam, kjer je bilo res treba sva zabila tudi kak klin. V celi smeri sva sicer našla le tri. Tudi drugih znamenj, po katerih bi se lahko orientirala je bilo bolj malo. So pa naravni prehodi zelo logični, vse okrog pa tako gladko, da nama orientacija ni delala težav.

Naša oprema; takrat smo plezali še v alpininih gojzarjih

Po nekaj vrvnih dolžinah je začelo zelo močno pihati. Podaljševalne zanke so plapolale pred menoj. Zvok klina, ki sem ga zabijal na kočljivem mestu je odesel veter. Le s pogledom sem lahko ocenil kvaliteto opravljenega dela.

Izpostavljena prečnica v levo, moker žleb, desno, navzgor in zopet levo, pa še kamin in raztežajev ocenjenih s peto stopnjo je bilo po opisu konec. V vršni steni je bilo nato res lažje.

Ob pol devetih zvečer sva našla lepo travnato polico za bivak, ki naju je vsaj delno ščitila tudi pred vetrom. Bilo je še svetlo in lahko bi plezala še vsaj dve uri. Ker pa je vršna stena še bolj izpostavljena vetru udobnega bivaka nisva več zapustila.

Med malico oz. večerjo je začelo kar naenkrat strahotno bobneti. Za hip sva pomislila, da pelje po dolini vlak, kmalu pa sva pod severno steno Trolltinda zagledala enkraten prizor. Ogromni kamniti bloki so se valili proti dolini in na svoji poti lomili in podirali vse, na kar so naleteli. Dvignila se je peščena megla in zakrila pogled na

Špilč, mislim da v prvem cugu

sosednje stene. To je bil menda največji podor v zadnjih tridesetih letih v tem predelu.. Vse naslednje dneve je vsaj še dvakrat na dan ropotalo po melišču.

Še vsa razgreta od izjemnega dogodka naju je začel hladiti dež, ki pa je na srečo po dveh urah ponehal. Končno sva tudi malo zadremala. Toda noč je daleč na severu kratka. Že ob pol treh zjutraj me prebudi rojevanje novega dneva. Obetal se je lep dan. Vedela sva, da naju čaka še kake pet ur plezanja, zato nisva hitela. Počakala sva, da je sonce obsijalo vršno steno in jo vsaj malo osušilo.

Hitro sva bila na začetku prečnice, ki poteka čez celo severno steno. Proti koncu sva zgrešila poč in kamin na zgornjo polico. Pot naprej je bila videti težavna, a možna. Nadaljevala sva proti desni po vedno manjših oprimkih. Proti koncu sem se mučil po majhnih stopih, ki so bili poraščeni z mahom in mokri. Napet do skrajnosti sem prečil in čakal, kdaj mi bo spodrsnilo ter me vrglo v previsno severno steno. A nič od tega se ni zgodilo in najhujše je bilo za mano. Na treh slabih klinih sem varoval Špilča, ki je bil hitro za mano. Prečila sva še raztežaj v desno, nato je Špilč opravil s težavnim žlebom. Sledil je raztežaj po krušljivem in naloženem pečevju in znašla sva se zopet na mestu, ki je bilo navedeno v opisu. Po izstopnih kaminih in žlebovih je tekla voda, vendar sva se mokri skali večinoma lahko izogibala.

Na robu stene sva občudovala dolino in čakala na polno uro, da sva po oddajniku lahko sporočila, da naju čaka samo še setop. Na Trollstigenu, kamor so prišli prijatelji z avtom smo proslavili s steklenico brezalkoholnega piva.

Špilč med abzajlom

Po dveh dneh planiranega počtka se je vreme znova pokvarilo. Po vrhovih je zapadlo celo nekaj snega. Prvi sončni dan sva pustila soncu, da bi posušilo steno. Naslednjega pa sva vstopila v steber Breitinda. Smer se začenja s 750 m dolgim kaminom, ki je bil ves moker. Mestoma je poraščen z algami, ocena pa se giblje vse tja do šeste stopnje. Po več kot 12. vrvnih dolžinah sva bila prisiljena obrniti.

Ob osmih zvečer sva razočarana, pa vendarle potolažena s spoznanjem, da sva se uklonila razumu, prispela v tabor. Kljub razočaranju in le delno uresničenim ciljem se je razpoloženje bistveno popravilo, ko sta 6. avgusta ob devetih zvečer po dveh dneh težkega plezanja Mali in Zdravč izstopila iz stebra Trollriggna. Bil je to res izjemen vzpon za razmere, kot smo jih imeli.

Še bi želeli kdaj v te divje stene Romsdalskih Alp (sem pred  33 leti napisal pod zgornji zapis).

1500 m nad dolino Romsdal in reko Raumo, polno lososov

 

________

Člani takratnega AO Črna smo pod vodstvom Viktorja Povsoda – Fikana 1979 organizirali prvo samostojno odpravo na Norveško. 29. in 30. julija sva  z Andrejem Špilerjem – Špilčem (AO Ravne) opravila 1. jugoslovansko ponovitev Centralnega stebra v Romsdalu (IV+, 1450 m, dolžina 2100m, čas plezanja: 14 ur). Največji uspeh odprave sta dosegla Zdravko Grosar in Jure Mavrič, ki sta preplezala najvišjo kopno steni v Evropi – 1800 m visoki steber Trollveggna (smer se imenuje Trollryggen), ki je s svojimi 3500 m dolžine še vedno najdaljša smer v Evropi. To je bila 2. jugoslovanska ponovitev te smeri z oceno VI. Smer je prvi preplezal znani norveški alpinist Arne Randers Heen leta 1958. To je bila takrat prva smer na Norveškem, v kateri je Arne s svojim soplezalcem Ralphom Hoibakkom tudi bivakiral. Zakonca Heen sta tudi ustanovitelja Norsk Tindemuseum (Norwegian Alpine Museum) v Ändalsnesu, ki je posvečen plezalni in alpinistični zgodovini Norveške.

Severna stena Trollveggna (Troll Wall) je takrat (1958) veljala še za nepreplezljivo. V tej preko tisoč metrov visoki navpični in previsni steni je danes že dosti smeri ekstremnih težav.

 

Milan, takratni načelnik AO. Za njim je slovita Troll Wall
Arne nas je obiskal tudi v taboru

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Člani odprave v družbi Arneja in njegove žene Bodil Roland pred njunim domom v Andalsnesu

 

 

Facebook
Twitter
Telegram
WhatsApp
Email

5.431 Responses

  1. Za nas ta “mlade” je še to kr težko vprašanje,tk da sem se moral,kr malo pomatrat,da sem vse najdo.

    Viktor Povsod-Fika (vodja)
    Marjan Emeršič
    Zdravko Grosar
    Silvo Lupša
    Jure Mavrič-Mali
    Karlo Ritonja
    Rajko Robnik
    Milan Saveli
    Jože Svetec
    Andrej Špiler
    Zdenko Žagar
    Max Geršak (šofer-mnda tud Kuhar)
    in
    Igor Radovič-Cigi

Dodaj odgovor

TERANOVA SMER

Štirje člani AK Črna, Andrej, Janja, Matevž in Marko, so 14. 1. 2024 obiskali pravljično zimsko Jezersko. Za cilj so si zadali snežno/ledno Teranovo smer

Preberi več »

Plezalni center

V zadnjem mesecu dni smo tudi člani AK Črna obiskali nov plezalni center v Prevaljah. Nikoli sicer vsi na kupo, smo pa preko >Nužijevega plazu<

Preberi več »