To ugotovitev je zapisal naš Jurij po preplezani Dolgi Nemški v Steni. In ker se z njo tudi sam globoko strinjam, sem se včeraj po šihtu zopet namenil proti Raduhi.

Sobotna vzpona sem opravil v tempu adagio calmato. In ker to ni bilo pravo delo, sem si včeraj med dostopom pod steno Male Raduhe izbral tempo moderato vivace. Ustavil sem se samo pri grohotskem koritu, kjer sem se oskrbel z vodo ter pred začetkom plezanja, kjer je bila na vrsti obvezna žgalna daritev. Med njo sem si ogledal tudi vstop v Tomaževo smer, ki je še nisem plezal. Po tem kratkem oddihu sem se preko vstopnega kaminčka pognal preko Veternih polic (IV-/II-III, 185 m) in bil kar hitro na robu stene. Slikca in takoj sestop v tempu allegro vivacissimo, ponekod že kar furioso, ki ga zaradi težav s koleni že dolgo nisem uporabil. A je šlo kar dobro. Obvezen pozdrav pri Bukovcu, kjer me gospodarica Jelka pogosti s skledo imenitnega kislega mleka in kosom njenega izvrstnega kruha. “Se vidmo še št kedn. Pa hvala in adijo,” in že se peljem proti meni tako dragi Črni.

Med vožnjo sem imenitne volje. Krasen hribovski popoldan. Kar tulil bi od veselja. Užival sem v samoti, miru, se pogovarjal z zvoki narave, mrzlim severnim vetrom med plezanjem, razmišljal o tem in onem in bil ob 19. uri že doma. Bo treba kmalu ponoviti kaj podobnega.

Srečno, Cigi

Grohotsko korito
Vstop v Veterne in Tomaževo smer (tista zajeda za "glavo" na desni polovici slike)
Tik pod robom stene
Na robu stene; samovšečnost ali kar tako, za štos. Kakor komu drago.

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar