Čez dober mesec dni bo minilo 32 let od mojega zadnjega obiska te velike klasične smeri v Steni.  Včeraj smo se vanjo podali Rok Barbič in Andrej Jež , moj soplezalec pa je bil Gašper Stopar. Rok je bil davnega 1981 star tri leta (takrat ko sem smer plezal prvič pa tudi njega še ni bilo), Andrej, ki je član AK Ravne in Gašper pa sta pokukala na svet kar nekaj let kasneje. Tistega avgusta 1981 sva z Zdenčem nameravala v Čopov steber, a nama je na Gorenjskem turncu pogled nanj tako pritisnil na dušo,  da sva  iz stene pobegnila čez Ladjo. S Čopom sva nato opravila 1984 leta.

Meni je tura pomenila nekakšen test za objektivno informacijo o stanju mojega telesa, Roku je bila to delna priprava na izpitno turo, Andrej in Gašper pa rabita izkušnje v dolgih smereh, tudi zato, da se bosta lahko prijavila na izpit za alpinista. Vsi štirje pa smo nekako napovedali kandidaturo in priprave za odpravo ob 40 – letnici AKČ, ki bo prihodnje leto.

Da bi ušli napovedani verjetnosti popoldanskega dežja, smo želeli začeti ob prvem svitu, zato smo pod steno bivakirali. Malo smo zjutraj vseeno potegnili. Z izmeničnim plezanjem v vodstvu in uporabo “štajerca” na lažjih delih smo brez posebnih težav  preplezali staro, a zgodovinsko pomembno veliko triglavsko smer. Dežju pa nismo ušli. Prvič nas je namočilo, ko sem kot zadnji plezal čez Ladjo. Kar močno se je nato ulilo med plezanjem zadnjega raztežaja. Tista tretja porcija škrabljanja po vetrovkah pa je mene in Gašperja zajela prav na Luknji, Rok in Andrej pa sta bila takrat že precej nižje, nekje v višini nočnega bivaka. Tudi to je bila Gašperju in Andreju dragocena izkušnja, ki jo bosta v prihodnje lahko uporabila pri njunih odločitvah o plezanju v nestabilnem vremenu. Tokrat smo vedeli, da bo verjeten popoldanski dež vendarle kratkotrajn – in tako je tudi bilo.

O mojem soplezalcu Gašperju lahko rečem, da se je res dobro izkazal tako glede kondicijske pripravljenosti kot tudi orientacije v veliki steni. Bil pa je tudi pravi plezalni prijatelj, saj je zvesto sledil mojemu počasnemu tempu sestopanja, čeprav bi lahko oddirjal za Rokom in Andrejem. In kaj je preizkušnja pokazala meni ? Plezalno brez problemov (preko Ladje seveda s pomočjo A0), kondicjsko pa bi lahko bilo bolje. A kaj hočem. Je že tako, da sem tiste stare sorte alpinist, ki mu športni vidiki plezanja niso pomembni in so edina priprava za plezanje ture same.

V tako mogočni steni kljub nestabilnemu vremenu seveda nismo bili sami. V Nemški smeri so imeli vaje v kričanju in pošiljanju kamnov ter velikih skal čez steno. Ena naveza je bila v Čopu (mislim, da sem slišal ime Nejc), Štajerca Luka in Andrej pa sta poskušala s prvo ponovitvijo bližnje Korenine. Ali jima je uspelo, pa ne vem. V naši smeri pa sem spoznal še Mitjo Šorna z njegovo stranko.

Kljub dežju in večerni utrujenosti je bil imeniten dan.

Naj vas v gorah spremlja veselje in sreča !

Cigi

Andrej v vstopnem raztežaju Skalaške
Štajerca Andrej in Luka v začetnem delu Korenine
Gašper na Skalaškem turncu
Rok in Andrej nad Gorenjskim turncem
Rok v prečnici proti levemu kaminu
Gašper v isti prečnici
V lažjem svetu pod Ladjo
Gašper proti vrhu Ladje

Priporočene objave

5.431 Comments


Objavi komentar