Petek popoldan, s polnim 50L nahrbtnikom, opreženim na vseh zunanjih pasovih in dodatnim manjšim nahrbtnikom spredaj, se ne odpravljamo v disko ali na metal festival. S smučmi malo na ramenih večino časa pa na nogah se trudimo prebiti v hribe. Koleno ni ravno veselo, kljub temu pa nam uspe. Sicer nihče ni preveč zaspan, a spalka stacionirana pod s snegom prekritimi ‘šitlni’, je precej mamljiva, rahel vetrič kateri vsake toliko pronica skozi streho, pa prijetno uspavajoč.
Zjutraj nas med drugimi prebudi Andrej in naju z Matevžem odpelje na hribolazenje. Vreme sicer ni idealno, v dolini naj bi celo deževalo, a vseeno nam to ne pokvari dobre volje. Pričnejo se veseli vzponi in spusti v Lanežu. Sneg je kot že celo leto svojeglav, zato se odločimo, da grap ne bomo smučali in se raje gremo okrepčat. Želodec bi po takšni kulinariki raje počival, telo pa smučalo, zato se odpravimo še na Malo Raduho. Pri spustu s smučmi paru motornih sank iz druge doline pokažemo, kdo je pravi frajer na vrhu gora.
Plezali smo:
Večerna smer
Butalska grapa
Mišina grapa
Veterne police
Andrej Jež, Matevž Gradišnik, Davo Mihev
Ko se je popoldansko sonce pričelo umikati je Jaroš na planino s sankami pripeljal tudi Škopneka s svojim spremstvom. (Bajeslovno bitje, znano na Koroškem. Tisti, ki so ga videli pravijo, da se na okrog prevaža na goreči slamnati metli) Sicer slednji ljudsko velja za hudobnega, a ta je s seboj v prisrčnici netradicionalno prinesel domač kis z namočenim črnim trnom, za katerega je zdravstvena stroka potrdila, da vsebuje veliko zdravilnih učinkov in se poda zraven posta do Velike noči. Sam sicer ne maram kisa, čeprav je bil ta kar užiten, a vseeno je naslednji dan malo pripomogel obračanju pred Stanetovo zajedo. Da pa se Škopneku ne zamerim, ker bi slednji drugič pripeljal Divjo Jago ,namesto Kresnika in Žal Žen, naj omenim da so bile snežne razmere takšne, da bi terjale precej ugrezanja in koncentracije. Bil je še en lep vikend za v arhive.
