Včeraj me je Rok prijazno povabil v Cvrčevo smer v Mali Raduhi, a ker od 5. julija letos nisem opravil nobenega plezalnega vzpona, sem mu povedal, da se ne čutim sposobnega. Da bi pa v smeri bilo eno samo trpljenje, pa ne sodi v moj pogled na alpinizem. Da je zadovoljstvo po vzponu ta pravo, mora biti vedno prisotno nekaj negotovosti, lahko tudi strahu, a tudi veselja nad zanesljivim premagovanjem težav ne sme manjkati. Nekaj malega od tega sem danes doživel v Butalski grapi.

Ker je skrajni čas, da se pripravim za nekaj zadnjih jesenskih vzponov, sem se danes zgodaj zjutraj počasi pognal proti Srednji Raduhi in tam rutinirano opravil s priljubljeno Stanetovo zajedo. Pa mi nekako ni bilo dovolj, zato sem se spustil proti Lanežu in sestopil po Butalski grapi. In kar nisem mogel verjeti, ko sem na štantu našel odlično ohranjen par rokavic, ki sem jih tam pozabil pozimi.

A o Butalski grapi bi tokrat le rad napisal nekaj več. V vodničku Raduha je ocenjena s 55/30-50 st., 145 m – in kot smer, ki je zanimiva samo pozimi. Ko sva jo s Fikanom prvič preplezala, sva res tako mislila in tudi zapisala. A se je potem pri letnih ponovitvah pokazalo, da sva se pri najini oceni zmotila. Zagotovo prvi raztežaj poleti primerjalno z drugimi smermi v vodničku za Raduho zasluži oceno IV, naprej je pa en sam drobljiv in krušljiv svet z oceno II, kjer pa moraš biti hudimano pazljiv. Vstopnemu kaminčku sledi še eden, ki je poraščen z algami in redko suh, prav tak pa je tudi tretji skok. Pa še kakemu malemu previsu se moraš vmes izogniti.

Vedno kadar plezam sam, vzamem s sabo tudi vso osnovno plezalno opremo vključno z vrvjo. In tako je bilo tudi danes – in še kako prav mi je prišla. Prvič že pred nekaj leti, ko sem sam sestopal po smeri Ovčje korito v Veliki Raduhi, drugič pa danes. Če bi bil tako nabit s kondicijo kot naši himalajci, ki v Triglavu trojke in štirke spreminjajo v dvojke in trojke, mi tega najbrž ne bi bilo treba. A v zadnjih treh skokih (gledano navzdol) se nisem zanesel nase, zato sem zabil en dober klin ter si uredil samovarovanje. Seveda je bil sestop do začetka grape potem le še formalnost – a bil je varen.

Na osnovi opisanega sledi jasen sklep – Butalska grapa je v dobrih snežnih razmerah pozimi lahkoten sprehod,  ob pomanjkanju snega že pokaže kak piškav zob, poleti pa je  tura, ki se je ne gre lotiti lahkomiselno, še posebej zato, ker so najtežja mesta redko suha in poraščena z algami. Krušljivost je pa tudi velika. Za sestop jo pa seveda odsvetujem, še posebej manj izkušenim alpinistom.

lp Cigi

Skromni, a včasih tudi presenetljivi Lanež
MR danes zgodaj zjutraj, ko so bile temperature še znosne
Vstopni kaminček v Butalski, nič posebnega, a težje kot vstop v Veterne ali tisto IV- mesto v Stanetovi zajedi. Naslednja dva skoka sta pa še težja.
Pa še rokavice, odlično ohranjene, niti oprati jih ne bo treba

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar