S
Brez odvečnega modrovanja ali filozofiranja lahko napišem, da sem alpinist, kateremu gore in plezanje pomenijo predvsem način življenja in uživanja.
Lepote gorskega sveta, neogibni telesni napori, rizične in včasih tudi že kar mejne situacije so seveda sestavni del alpinizma in bogatijo mojo notranjost. Športna plat alpinizma pri meni nikoli ni bila na prvem mestu, zato tudi nikoli nisem sistematično treniral. A letošnji, zame osebno velik jesenski cilj, zahteva tudi nekaj športne priprave. To pa najraje opravim kar po hribovskih poteh in v stenah.
Kljub bolj kislemu vremenu sem se danes zato zopet pognal v Srednjo Raduho in v zame rekordnem času opravil načrtovano turo. Čas, ki sem ga porabil, je pomemben le zame. Prepričal sem se, da sem po zdravstvenih težavah, ki sem jih imel, v mesecu dni, v katerem bi naj bolj počival in opravljal 30-minutne sprehode po ravnem, kondicijsko dobro napredoval.
Tudi v megli in dežju je v hribih lepo in tako je bilo tudi tokrat. Oster tempo hoje in plezanja me ni odvrnil od opazovanja narave. Še ovce so menda pozabile blejati, ko sem jih presenetil in so zagledale čudno pojavo, ki je rezala meglo tik pod njimi.
Zaradi odlične gume na pohodnih čevljih Five Ten se sploh ni poznalo, da je skala mokra in hitro sem bil preko zajede.
In ker je tudi sreča pogosto na strani odločnih, sta danes vetrovka in palerina ostali do konca ture v Simondovem Cliffu.
Igor
