Priprave na odpravo gredo počasi h koncu. Za zadnja dva obiska domačih gora sem prihranil Peco in Raduho. Včeraj sem se po strmi knapovški poti povzpel na Knipsovo sedlo in Suhi vrh. Po njej sva se zadnje čase z Zdenčem kar pogosto preganjala.
Za prav zadnji obisk pred odhodom v Nepal pa je bila na vrsti naša Raduha. Tako si je zaželelo srce. Stene, v katerih se je rodil koroški alpinizem in v katerih vedno znova začenjajo nove generacije koroških alpinistov. In kaj naj bi si za nekajtedensko slovo od domačih hribov izbral drugega kot popularno Stanetovo zajedo v Srednji Raduhi. V njej sem pred dobrimi 39. leti v navezi z Binijem in Jetijem doživel svoj plezalni krst.
Ker me 1. novembra ne bo doma, sem se danes na vrhu spomnil še prijatelja Školčkija, med sestopom pa nabral islandski lišaj, za katerega me je Joca prosila že kake dva meseca. Doma pa so me pred garažo pričakale moje štiri gracije v odpravarski opravi. Pred odhodom smo bili zadnjič vsi skupaj, zato se skupinski fotografiji seveda ni dalo izogniti.
Igor
5.431 Responses
Vso srečo obema želiva Gusta in Davorin . Vrnita se živa in zdrava ,pa če je le možno tudi z vrhom. Če ne pa tudi v redu, ena izkušnja več.