Vršace je pobelila nova oddeja snega, četudi se koledarska zima bliža h koncu, upam, da zimskega plezanja še ni konec. Letošnja zima je bila pestra v vseh pomenih besede. Postregla je z razmerami, kakršnih že nekaj časa ni bilo, to je bil tudi razlog, za preplezane odlične smeri pri nas. Odločila sem se, da svojo letošnjo zimsko sezono strnem v članek.
Sezono sem otvorila v Slovaških Tatrah. Tam je potekal tabor pod okriljem Komisije za alpinizem, PZS. Natančneje smo se nahajli na koči Zelene Pleso. Nad kočo se dviga ena izmed najmogočnejših sten na Slovaškem, če ne kar najmogočnejša. Gre za najdaljšo severno steno pri njih, ki se z svojo višino lahko kosa z našo Steno. Hrib se imenuje Maly Kežmarsky Štit. Razmere v decembru niso bile tako optimalne, to je tudi poskrbelo za to, da sem dveh smereh obrnila. Smer, ki mi bo ostala v spominu je zagotovo Hrana Weberovky. S Patricijo sva se v njej mudili od zjutraj do zjutraj. Obrnile sva 4 raztežaje pred stikom s sosednjo smerjo Weberovka. Obe smeri se končata na nemški lestvi, to je velika rampa, ki se vije preko celotne stene Kežmarskega Štita. Zaustavila naju je gladka plata, kjer so tičali trije klini, ti pa so tudi edina možnost varovanja v tem 30- metrskem raztežaju, saj skala ne ponuja razčlemb za dodatno varovanje. tudi če bi želele potehničarit nebi mogle preko. Situacija bi bila precej drugačna, če bi se v tem delu nahajal uporaben sneg. Sama sem dvomila o nadaljevanju plezanja smeri, že prej,saj so naju spodnji deli časovno precej zaposlili. Predvsem lažji deli, kjer je bilo ogromno snega, spodaj pa plata, takšno plezanjem zahteva kar nekaj koncentracije četudi je teren bolj položne narave. Odločile sma se, da abzajlama v Weberovko. Dan pred tem, ko sva v koči spraševale za informacije v smeri so nama že tam povedali, da zna biti abzajl s te točke kar zahteven, kar se je izkazalo za pravilno trditev, to je poskrbelo, da sva se vrnile šele zjutraj. Vesela sem, da je bila z mano Patricija. V koči naju je pričakal Horac t.i brinjevo žganje z napisom “Girls, you are going to need it” in pa večerja.
Ostale dni smo dobro izkoristili tako za plezanje, kot tudi za druženje. Lepo je bilo plezati tudi s Slovaki in Poljaki. Četrti plezalni dan sem z Jakobom in pa slovakinjo Marijo splezala Polsky Kut. Zadnji dan pa sva se z Jakobom čisto spontano odpravila na Kolovy štit. Edina stvar, ki sva jo pred odhodom vedela, je bilo ime vrha, vse ostalo je bila neznanka, kar je poudarilo glavni čar alpinizma, raziskovanje. Stati na vrhu te gore je bil poseben občutek, saj sem se šele takrat zares zavedela, kako mogočno in prostrano gorovje so Tatre. Maly kežmarsky Štit je s te perspektive zgledal bolj kucelj kot pa gora.
Lansko leto sem se v Tatrah dodobra spoznala s pravimi kombiniranimi smermi. Ugotovila sem, da mi tak način plezanja zelo ustreza, zato sem letos kar nekaj časa posvetila treningu s cepini, saj je pri tovrstnih smereh to ključnega pomena.
Slaba dva tedna po taboru sva se z Jakobom ponovno navezala na vrv. Tokrat v naših hribih v letos zloglasni Debelakovi smeri v Veliki Mojstrovki. Smer sem splezala že poleti, pa si nisem mislila, da jo bom še pozimi , je pa takratna odjuga povzročila, da sta led in sneg na nekaterih delih že odstopila. Prvi del smeri sva plezala nenavezana, torej do prve štirice. Smer je večinoma potekala po dobrem škripavcu, detajl pa so zagotovo bile izstopne plate. Čeprav so bila razmere vrhunske, je tura še zmeraj kompleksna. Smer sva plezala en dan pred božičem, zato sva se na vrhu pošalila, da je “božiček prnesu fajn razmere”.
Par dni za tem sem se znova vrnila na Gorenjsko, saj sem si želela še plezanja v takšnih razmerah. Z Veroniko sva želeli splezati Kugyevo smer v severni steni Škrlatice, vendar sva že na dostopu zgrešili pravo smer, saj sva sledili stopinjam predhodnikov in zaradi tega pristali nekje pod vznožjem Rogljice. Tudi take izkušnje so za nekaj dobre, zato nimam zadržkov tega deliti. Naslednji dan sva se ponovno odpravili na pot, tokrat do bivaka pod Dnino. Že sam dostop je bil zanimiv, saj naju je najprej napral dež, nato pa sva se znašli v pravem snežnem metežu. Prezeble in do “gat” premočene, sva bili veseli, ko sva zagledali bivak. Plan je bil, da gremo naslednji dan plezat, saj naj bi padlo “le okoli 20 cm novga”, optimistična napoved. Ponoči je bilo zunaj divje, prvič se mi je pozimi zgodilo, da sem bila priča grmenju in strelam, to naj bi bil za zimo kar redek pojav. Zjutraj komaj odpremo vrata od bivaka zaradi novo zapadlega snega in ugotovimo, da s plezanjem ne bo nič, saj se je tistih optimističnih “20 centi” spremenilo v 40 cm. Spakiramo in se vrnemo nazaj v dolino. Zdi se mi, da četudi nič nismo splezali je bilo dogajanje vsesplošno dobra šola za naprej, pa še novo leto smo preživeli v hribih. Ob grmenju smo se šalili, da imamo zastonj ognjemet.
Zaradi kar precejšnje količine novega snega sem se odločila, da se grem na Raduho malo odpočit. Tam sem splezala nekaj lažjih stvari, družila sem se z oskrbnicama, jedla domače kvočeve nudle in tako je minil še en super vikend v domačih bregih.
Želela sem si splezati smer, ki letos še ni bila preverjena, želela sem si miru. Odkar sem začela svoje udejstovanje v alpinizmu sem v tej smeri kar veliko brala- od nesrečnih do vznemirljivih zgodb, že Zaplotnikov solo vzpon iz leta 1981 je zgodba zase. Ne gre za smer, ki bi odmevala kot presežek, če ti jo uspe splezati, gre pa za smer, ki mi veliko pomeni, Grapa med Šitam in Travnikom (IV+/4,M-550m) namreč.
Dan pred turo sem se sama odpravila v Krnico. Prispela sem v popoldanskih urah, zato nisem imela ravno veliko časa, vendar sem vseeno šla z namenom, da bi splezala kak kvaliteten meter ledu, ki ga je letošnjo zimo še kako manjkalo. Preden sem zavila desno do desnega slapu, sem se za trenutek ustavila. Ob pogledu na preljubo Krnico, Kriški rob, Dovški Gamsovec, Razor in vse ostale vršace, ki se vijejo nad to prelepo dolino, me je prevzel občutek nostalgije na letošnje poletje. Splezala sem dva raztežaja desnega slapu, saj naprej ni bilo več kaj prida in nato abzajlala nazaj do vznožja.
Naslednji dan, sma se s soplezalcem Andražem odpravila do Tamarja. Pri vstopu v smer sma se na glas spraševala kako bo, saj je smer izgledala kar precej kopna, sneg pa puhast, ampak se je že po nekaj metrih izkazalo drugače. Škripavc prve klase. Vesela sva bila, da sva s sabo vzela travnate kline, saj je bil to edini zanesljiv vir varovanja, z vso ostalo opremo si nisva mogla ravno veliko pomagati. Zaradi pomanjkanja snega v smeri, je bila kar precej bolj pokonci, kot je ponavadi. Težji del poteka po izraziti rampi, katera predstavlja prvo tretjino smeri. Po preplezani rampi te čaka še kar nekaj plezarije. Iskala sva lažje prehode do vrha in jih tudi uspešno našla. Se je pa sneg kar precej spremenil, saj je teren postal tudi bolj položen. Naletela sma na klože in pršič. Vmes sva našla še kak lušten detajl in tako sva ob sončnem zahodu priplezala na vrh. Sledil je še relativno dolg sestop do Vršiča. Res dobra tura, oba sva bila zelo zadovoljna.
Prijavila sem se na ledni tabor v Quillestre, kateri je potekal v res sproščenem vzdušju. Tam sem nabrala uporabna znanja tako v ledu kot tudi na splošno v alpinizmu. Plezali smo cel teden. Od lokacij mi je bil še najbolj všeč Crevoux. Gre za slapove, ki se nahajajo na koncu te doline, nad dolino pa se dviga gora, ki se imenuje Tete du Crachet. Navidezno popolnoma nedolžen hrib, vendar izjemno nevaren. Lokalci jo kličejo tudi “peklenski obraz”, gre za južno steno. Tabor je potekal na mednarodni ravni, zato sem spoznala kar nekaj novih ljudi, s katerimi bi si želela še kdaj vzpostaviti stik. Veselilo me je pa tudi to, da smo se v naši ekipi dobro “poštekali”.
Doma sem bila teden dni, ravno dovolj da sem še malo potrenirala. Potem pa sem se udeležila tabora, ki je potekal v Avstriji v Innsbrucku. Zastavljena je bila lokacija v Ecrinsih, ampak sta se organizatorja zaradi velike količine novo zapadlega snega v celotnih Alpah odločila, da gremo v Avstrijo. Kljub temu smo vseeno imeli kar zanimive pogoje, pa vendar smo vztrajali in splezali nekaj dobrih smeri. Naša baza se je nahajala kar v Innsbrucku, saj so vse doline, ki smo jih obiskali oddaljene le dobrih 40 min vožnje. Prvi plezalni dan je bila izvidnica, ena ekipa se je odpravila v dolino Zillertal, mi pa smo odšli v Štubajske alpe, natančneje v dolino Oberinntall. Za cilj smo si izbrali hrib na koncu doline, ki se imenuje Mutenkogel. Tekom celotnega tabora smo za dostope uporabljali smuči, to se je izkazalo za dobro metodo, drugače bi za dostope porabili ogromno časa. Z Jakobom sva si za prvi dan zadala greben Mutenkogla, saj sva bila mnenja da bo to še najbolj optimalna izbira, ker so grebeni ponavadi spihani, ampak je bilo ravno obratno, gazila sva do pasu. Preplezala sva “ta težji” del grebena, čakala naju je le še druga stopnja težavnosti do vrha, kar pa pomeni položnejši teren in ogromne količine napihanega snega. Odločila sva se da se obrneva, ker se nama ni zdelo smiselno plezati v takšnih pogojih. Ob koncu dneva smo se vsi zbrali v naši bazi in si poročali v razmerah. Ugotovili smo da nikjer ni ravno optimalno, pogoji bodo pripomogli k še večji kompleksnosti tur. Naslednji dan smo se nekateri podali na dolg dostop do zimske sobe Geraerhutte, ta se nahaja na nadmorski višini 2324 metrov. Zimska soba je res odlična, ima celo elektriko. Naslednji dan smo se prebudili v precej megleno jutro. S puncami Veroniko in Martino smo se podale v Fußsteinov Hüttengrat, markantni zahoden greben, ki je viden od koče. Že na dostopu smo opazile pršne plazove z gore Schrammacher in Sagwand, ki se nahajata v neposredni bližini in sta zelo atraktivna hriba, posebej za zimsko plezanje. V oči mi je takoj padel kulovar med tema dvema hriboma, vendar v takšnih razmerah nimaš tam kaj iskati. Precej skeptične začnemo s plezarijo, skrbijo nas vršnje flanke in pa sestop, ki naj bi bil po opisu “detajl” ture. Neprijetno je bilo na vsake 15 min slišati pokanje z vseh strani, čeprav je šlo za manjše plazove in spin drifte. Odločile smo se, da ne bomo nadaljevale in menim, da smo sprejele pravo odločitev, ker nobena od nas ni imela dobrega občutka. Vrnile smo se h koči. Po dolgem pogovoru, smo se odločile da naslednji dan spet poskusimo, čeprav se razmere niso spremenile, bomo imele pa vsaj malo lepše vreme, pa tudi stene so se malo očistile, smo si optimistično prigovarjale ob večerji.
Naslednje jutro spet enak postopek in že smo pod steno. Hitro napredujemo, dobro se počutimo. Stojimo pod nekakšnim gradom, tam pa nas zaustavi veter, ki je nažigal z vseh strani. Hribi so se pošasi začeli ovijati v meglo, spet smo postale skeptične ali bi sploh nadaljevale. Vzele smo si čas za malico, bile smo pripravljene, da se spet obrnemo. Med tem so na greben prišli fantje, odločili smo se da bomo skupaj poskusili do vrha. Veter je postajal čedalje močnejši, vidljivost slabša. Plezali smo hitro, saj smo si želeli čimprej do vrha in nazaj. Greben je drugače postregel z dobro plezarijo. Od začetka do vrha je 800 višincev, po štriku pa krepko čez 1000m. Stojimo na vrhu, hudičevo piha in sestop po “normalki” odpade. Odločimo se za nam poznano pot, to je preko grebena. V kočo prispemo okoli tretje ure ponoči, naslednji dan pa pa s smučmi nazaj v dolino.
Ostale dni smo preživeli nekoliko bolj sproščeno. Naslednji dan se odločimo da obiščemo dry-toolišče. Potem pa je sledil prvi pravi rest day. Ogledali smo si mesto, ki slavi po bogati zgodovini in slikoviti arhitekturi. Neverjetno hitro je minilo, že je bil tukaj zadnji dan tabora. S puncami smo odšle plezat slapove nad smučiščem Stubai Glacier. Ledolomilke smo na poti nazaj pobrale še ostale člane ekipe, ker smo bili precej zgodnji, smo odšli še poslednjič toolat. V stilu smo zaključili tabor.
Lahko rečem, da mi je tabor prinesel veliko izkušenj, ki mi bodo v prihodnje še kako prav prišle , saj plezanje v tovrstnih razmerah, v takšnih hribih ni ravno mačji kašelj. Sprejeti moraš kup odločitev in le enkrat se lahko narobe odločiš.
Upam da bo še kaj od letošnje zime.
