Ta nedelja, 17. 1. 2021, je posvečena spominu na vsestranskega vrhunskega alpinista Grego Lačna. Bil je človek vrhunskih sposobnosti, ki jih je dokazal s svojo lepo in bogato ter zahtevno in drzno alpinistično bero. Mnogi znani so polemizirali o tem, kaj žene človeka za tako izjemnimi in ekstremnimi cilji in dosežki v življenju, kot so njegovi? Sam je o tem povedal: »Dejstvo je, da uživam bolj, ko cilj uresničujem, kot, ko je dosežen, to pa iz čisto preprostega razloga, ker to rad počnem.« Nemogoče je v nekaj stavkih zajeti vse pomembne in različne vzpone, ki jih je opravil ter opisati vse odprave, ki se jih je udeležil. To je zbrano, dodala sem linke na koncu članka.

Tokrat se spomnimo izkušnje, za katero je tudi sam izjavil: »To je bila zame brez dvoma najtežja preizkušnja.« Monte Fitz Roy v Patagoniji je med tehnično najzahtevnejšimi gorami v svetovnem merilu in predstavlja velik obseg težavnega tehničnega plezanja. Znana je tudi po viharnem in večinoma nepredvidljivem vremenu. Tja se je Grega večkrat vračal. Leta 2007 sta se tam s Tomažem Jakofčičem podpisala pod prvenstveno smer Los Ultimas dias del Paraiso – Zadnji dnevi raja. Ocenila sta jo s 6c, A2, in je posvečena Ožbeju Povsodu. Zgodba, ki je ob tem nastala, postreže z ekstremnimi podatki: 72 ur neprekinjene akcije brez spanja, 36 ur neprekinjene plezarije, 12 ur nevihte v tisoč šeststo metrov visoki severni steni Fitz Roya. Tomaževa razmišljanja po prihodu v bazni tabor: »Tudi sama sva počasi začela dojemati, kaj sva storila in iz česa sva se živa izvlekla. 600 metrov nove smeri in še 1100 višinskih metrov plezanja do vrha, vihar na vrhu in nori sestop.«

Kot je rekel Grega: »Res neverjetno, kaj zmore človeško telo!«

Na Monte Fitz Roy, Grega Lačen, foto: Tomaž Jakofčič
Na Monte Fitz Roy, Grega Lačen, foto: Tomaž Jakofčič
Na Monte Fitz Roy, Tomaž Jakofčič, foto: Grega Lačen
Z Monte Fitz Roy, Tomaž Jakofčič, foto: Grega Lačen
Patagonija s Fitz Roy-em, foto: Tomaž Jakofčič

Vsaka gora ima svojo zgodbo. Tako, kot bosta s Tomažem za vedno ostala del zgodbe o Fitz Royu, mimo katere ne moremo brez spomina, tako tudi ne moremo mimo naše domače, njemu tako ljube in poznane gore. Kot je rekel: »Peca mi je res pri srcu, pa saj kako mi ne bi bila, če pa je najlepša gora na svetu (smeh).« V njej je preplezal vse smeri in nanizal kar nekaj zahtevnih prvenstvenih smeri. Kot vsaka gora, ima tudi vsaka smer svojo zgodbo. Najlepša zgodba s Pece gre njegovim puncam. Nastala je 10. 5. 2014, ko sta s pogostim soplezalcem Andrejem Gradišnikom prvenstveno zlezla smer, ki sta jo poimenovala Za moje punce, ocena VII+, A1. Opis, skico in priporočila za morebitne ponavljalce je podal Grega, zgodbo k smeri pa je zapisal Andrej. V njej je med drugim zapisal: »Grega je namreč konec aprila postal »Blažen«. Blažen med tremi ženami … Tako je nastala smer za April, Žanu in Evo. Res sem vesel, da sem bil zraven in škoda bi bilo, če ne bi zgodbe povedal še drugim.«

Peca – Kordeževa rama, foto: Andrej Gradišnik
Grega v smeri Za moje punce, foto: Andrej Gradišnik
Grega in Za moje punce, foto: Andrej Gradišnik

Andrej Gradišnik v smeri Za moje punce, foto: Grega Lačen
Grega na Peci, foto: Andrej Gradišnik

Več o drami na Fitz Royu, kot jo je poimenoval Tomaž, si lahko preberete na:

http://tomazjakofcic.com/wp-content/uploads/2013/03/Tomaz-Jakofcic-RevijaSPORT_79.pdf

Najlepšo zgodbo, ki gre družini in je z najlepše gore, si lahko preberete na:

Njegovi vrhunski dosežki so opisani in zbrani na strani PZS:

https://www.pzs.si/novice.php?pid=13995

Tam je tudi povezava do intervjuja za Planinski vestnik, kjer nas je, velik človek, kot je bil, nekoliko spustil v svoje zakulisje:

https://planinskivestnik.com/files/File/PV_2016_12.pdf#page=16

… ter nam povedal še, da ima zanj poseben pomen koroška odprava na Broad Peak leta 2012. A kot pravim, njegova bogata bera zahteva precej brskanja po Googlu, kjer najdete opise posameznih smeri in odprav. Le zanimati vas morajo te vrhunske zgodbe, ki izražajo klic po soncu, zraku, neomejeni svobodi ter samem sebi.  Prepričana sem, da se ga mnogi pogosto spominjamo, saj je imel velik krog uspešnih ljudi, s katerimi se je navezal na štrik in gojil alpinizem ter prijateljstvo. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bil tudi izjemen poslovnež, v prvi vrsti pa dober mož in oče. Vsem njegovim najbližjim želim vse dobro!

S Tadejem Golobom na vrhu sveta, leta 2000, foto: Matej Flis
S Pece, foto in obdelava Nataša Lačen

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar