Danes sva bila s soplezalcem, ki ga je Igor krstil za “Papa-papeža” v Vigredni smeri v južni steni Kordeževe rame (150m, V, III-IV). Malo utrujen dan po dežurstvu, v vznožju stene še sneg, a nočne misli je prepodil let planinskega orla tik nad glavo na poti proti steni. Uh, kaka žival!

Skala odlična, a kot se spodobi za navezo, ki je prvič v smeri, sva vstop zgrešila, ker so skice (in še nekaj) ostale (zakaj že?) v avtu. Do zajede sva sprečila v levo. Zajeda je nekaj posebnega,; malo je vlažna, v njej sta še dve gnili leseni kajli od kdovekdaj. A skala odlična. Igor nama je posodil orjaški zatič, ki ravno paše v zarezo v sredini zajede.
Nato skokec do prečke in že si pri vpisni knjigi. Nazadnje je bil – po knjigi sodeč – v smeri lani jeseni Edi Krebs s soplezalcem Borisom Repnikom, s katerim sva pred kratkim zmrzovala na Elbrusu.
Nad tem mestom pa sem mislil, da se da potegnit raztežaj do roba stene. Napaka! V najbolj zoprnem mestu sem zaradi trenja vlekel vrv kot nor in potem štantal na malo bolj luftig mestu, kjer je ostal en dodatni Jeseničan – za vsak slučaj, če se še komu primeri kaj podobnega. Soplezalec z rukzakom je suvereno premagoval vse raztežaje in v kakem od naslednjih vzponov nama cug-cug ne uide.
Vzpon na vrh Pece in sestop preku “fuzbalplaca” je potekal spet v snegu. Pomladanski sneg, večerno sonce in pomladanska sapa doline so zanimiva kombinacija, ki vsaj malo orišejo to lepo popoldne, ko pač ni fotografij. Morda igor doda kako skico smeri, če še koga pritegne.

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar