Odpovedati se življenju, v katerega veruješ, samo zato, ker se bojiš,

 da ti bo sreča obrnila hrbet, bog obvari !

                      Walter Bonatti

Plezati je začel pred 40. leti in se kot 18 letni mladenič z dušo in srcem zapisal goram. 1972 leta se je priključil takratnemu  Koroškemu alpinističnemu odseku. Dve leti kasneje je bil ustanovljen Alpinistični odsek Črna in Zdenč, kot mu pravimo alpinisti, je vse od ustanovitve naprej njegov član. V dolgem in aktivnem 40-letnem udejstvovanju je opravil preko 500 alpinističnih vzponov. V njegovi zavidljivi zbirki vzponov si oglejmo le najpomembnejše.

Začel je tako kot večina koroških alpinistov v domači Raduhi, kjer je številnim vzponom v stenah Raduhe dodal tudi prvenstveno Zdenkijevo smer. V  Grintovcih izstopata Direktna smer v Štajerski Rinki in Herletova v Ojstrici. V množici vzponov, ki jih je opravil v Julijskih Alpah ga srečamo tudi v legendarnem Čopovem stebru v severni steni Triglava in nekdaj razvpiti Zajedi Šit nad Tamarjem. V domačih gorah zelo rad pleza tudi zadnja leta vedno bolj popularne zaledenele slapove. Med drugim se je preizkusil v slapu Lucifer v Mokrih pečeh v Martuljku.

Po plezalnih začetkih v domačih gorah ga je pot vedno pogosteje zanesla v tuje gore. Tudi tam se je preizkušal v vseh zvrsteh plezanja: letnem, zimskem in lednem. V narodnem parku Paklenica je preplezal znameniti Klin, Velebitaško, Raz za malo kladivo in številne druge smeri. V Prokletijah se je spopadel z Grapo Kopja. Na Grossglocknerju je poleg Pallavicinija preplezal prvenstveno Koroško smer v Glocknerwnadu. V znamenitih Treh Cinah v Dolomitih je plezal  Cassinovo diretissimo v Punta di Fridi, v Mont Blanc du Taculu pa Gervasuttijev ozebnik.

Bil je na 7. alpinističnih odpravah. Svoj odpravarski krst je doživel 1979, ko se je s prijatelji iz AO Črna podal v Romsdalske Alpe na Norveškem. Že naslednje leto je bil udeleženec koroške odprave v perujske Ande, kjer je v skupini Cordillere Villcanote poleg več osvojenih pettisočakov v deviški steni šestisočaka Pico Tres preplezal prvenstveno Jugoslovansko smer. 1983 leta se mu je v času meddruštvene koroško-primorske odprave v Kavkazu rodil sin Nejc.  Sinovo rojstvo je proslavil z vzponom po JV ozebniku na drugo najvišjo evropsko goro Kazbek v Gruziji. 1987 leta je bil v Karakorumski Himalaji v Pakistanu v okviru črnjanske odprave namenjen na težak sedemtisočak Rakapoši, a mu je to preprečilo  zelo  slabo vreme. Po nekaj letih odpravarskega premora, se je 1996 povzpel na drugi najvišji vrh Južne Amerike šestisočak Ojos del Salado, ki mu do 7000 m manjka le dobrih 100 višinskih metrov. V Cordilleri Blanci v Peruju je bil nato še dvakrat. 2006 se je na odpravi GRS Koroške povzpel na pettisočak Ishinico, 2009 pa je na odpravi ob 35-letnici Alpinističnega kluba Črna poleg drugih osvojenih pettisočakov v Yanapacchi preplezal prvenstveno Črnjansko smer .

Zdenču poleg družine in otrok več kot športno plezalni dosežki v gorah pomenijo doživetja in prijatelji. Zato mu je pri  njegovih alpinističnih podvigih vedno bila na prvem mestu varnost. Svoje odgovorno ravnanje je pokazal 1996 leta, ko je zaradi časovne stiske obrnil le 50 m pod vrhom najvišje južnoameriške gore Aconcague. Pa mu ni bilo žal, čeprav je bila odločitev zelo težka. Zdenč je sposoben udejanjiti  razmišljanje Nejca Zaplotnika, ki je zapisal, da je odpovedati se cilju  veliko težje, kakor doseči ga. Marsikoga, ki tega ne zmore, danes ni več.

Od 1978 leta je tudi član Gorske reševalne službe, kjer mu je vodilo za delovanje njegova srčnost in neizčrpen altruizem. Noben napor ob katerikoli uri dneva mu ni odveč, kadar je treba pomagati sočloveku v stiski. Zavzeto in odgovorno opravlja zahtevno, a volontersko delo gorskega reševalca že polnih 34 let.

Je izjemen, nenadomestljiv prijatelj vsem, s katerimi se naveže na plezalno vrv. Je skromen, a hrepenenje po gorah je sestavni del njegovega vsakdana. Zanj še kako velja iskrica legendarnega Jože Čopa, ki je dejal: »Nikoli nisem plezal zaradi slave ali časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali zadnjo plat.«

Ker pa naš Zdenč letos praznuje 40 let alpinističnega udejstvovanja in ima med aktivnimi člani kluba najdaljši staž, si ta skromen oris njegove alpinistične poti gotovo zasluži. Le redki so, ki jim je dano, da so tako dolgo plezalno aktivni. Velika večina se po nekaj letih plezanja umakne v varnejše oblike življenjskega udejstvovanja.

Vsi člani kluba upamo, da bo Zdenč še dolgo plezal. Ne samo, da bo s tem bogatil sam sebe; s svojo skromnostjo, nesebičnostjo, prijateljstvom in ljubeznijo do gora bo bogatil tudi vse njegove plezalne sopotnike.

Zdenča smo letos predlagali tudi za priznanje Zlati grb občine Črna, a vse zgoraj napisano ni prepričalo občinske komisije o upravičenosti predloga. Niti odgovorili nam niso. Pa nič ne de.Skupaj z njim bomo še naprej  zahajali tja, kjer smo najraje – v gore.

Ni je hujše bolezni, kot je pomankanje gora (France Avčin).

 

Opomba

Pričujoči zapis o Zdenču sem na pobudo urednice Irene Greiner napisal za Črjanske cajtnge. Ker pa te cajtnge beremo pretežno le Črnjani, se mi je zdelo prav, da ga objavim tudi na tej strani. Kdaj drugič pa tudi kratek pogovor z njim – če bo za to in me ne bo zavrnil s stavkom “Cigi, ka ga serješ, jes nism za što.”

 

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Čestitam!

    Tudi sam bom skupaj z Brančem Verboletom; Francem Pušnikom in Stankom Mihevom v januarju 2013 začel s proslavljanjem štirideset letnice plezanja.

    Zdenča sem si najbolj zapomnil na republiškem alpinističnega tečaju v Vratih (avgusta 1973), ko se je “uprl” in ni pustil, da bi Tonač uničil naše “šlinge” iz štrika za obešanje cot…..Cela štorija….
    Ja v 40. letih zagotovo doživiš veliko dobrega, če je tvoj hribovski spremljevalec še tak kolega kot je Zdenč, pol je pa to veliko lažje.

    Srečno!

    Andrej Špiler


Objavi komentar