Rad bi se zahvalil našemu načelniku Igorju Radoviču za učinkovito obvestilo na spletni strani, saj se je na poskuse odzvalo ravno dovolj kandidatov. Vseh 20 smo testirali (10 s stanjem po omrzlinah in 10 brez), sedaj poteka na Inštitutu Jožef Stefan analiza rezultatov, ki jo bom sporočil posameznikom. Ko bo stvar zrela za objavo, pa tudi drugim v primerni obliki. Torej najlepša hvala tudi kolegom alpinistom, ker ste se odzvali. Tudi klepeti, skoraj pogovori z vami so bili originalni, saj se z nekaterimi dolgo nismo videli.
Bivanje v kletnem prostoru v Planici od 7h zjutraj do 21 h zvečer po 10 dneh ustvari tisto zombijasto razpoloženje, ki sem ga sicer malo gasil s tekom do Tamarja in nazaj, pa s špancirjem do Zelencev, a sem se šele danes dobro prezračil. Vročina je danes v Ljubljani kasneje dosegla 38oC (merilnik v avtu na Miklošičevi cesti) in v izogib švicanju zgolj zaradi vročine sem jo mahnil – kam pa drugam – v severno Triglavsko, kajpak v Slovensko smer. Po vzponu z Igorjem še nisem bil v njej. Medtem sem imel še manjši poseg na desnici in sem želel preveriti, kako deluje, če se nanjo obesim in to ne v kaki zaguljeni smeri. Pa še pod rebri me je nekaj zbadalo od nedavnega padca doma, zato sem bil potreben telovadbe. Izbira dneva je bila odlična, temperatura v smeri je bila znosna, celo prijetna.
Na vstopu sem naletel na 4 lutajoče Angleže, ki so iskali »The Original Route«. Sporazumeli smo se, da je to Slovenska (prvi so jo plezali lovci v davnih letih-več je v Miheličevi knjigi- zato verjetno originalna smer). Na kratko sem jim pokazal kje je vstop, čez macesne pa so mi potem sledili. Če grem sam, se vedno odločim za macesne in Prevčev izstop. Ostalo se mi je danes zdelo za trenutno vplezanost preveč. Frelihova prečnica je sicer neprimerljivo lepša od Prevca, a je za solista moje današnje kondicije malo preveč luftig, da bi se počutil, kot se je treba.
Presenečen sem bil, ker je bila smer čisto suha do Slovenske grape. Uživancija. Marsikdaj sem vsaj Bučerjevo steno našel popolnoma slinasto, kar je še dodalo k spolzkosti. Tokrat ne. Roka odlično dela. Na Zlatorogovih stezah sem imel malico in glej ga zlomka, nad mano s spuščanjem grušča podse kmalu opozori kozorog. Ravno toliko daleč je bil, da nisem razločil barve rogov, lahko pa bi bila tudi zlata…
Kot rečeno, v Slovenski grapi priporočam vsaj krampižlije ali kak cepin (mislim, da vsaj še slab 1 mesec). Prevčev izstop pa je bil z nekaj snežnimi jeziki zopet suh. 2h20 od vstopa do izstopa. Ni slabo, sem se potrepljal po trebuščku, glede na kondicijo.
Za kaj više se tokrat nisem odločil, ker me je v Ljubljani čakalo še nekaj dela. Sestop čez Prag, tokrat namenoma izogibaje se vseh železnih klinov, stopov in jeklenic. Ni tako preprosto, probajte; a gre. Na poti srečam Čehe, Poljake – vsi dobro opremljeni. Končno, si mislim. Razposajeni Štajerci, ki jim sledijo, sprašujejo: »Čujte, se gre tu v Maribor?« Temperament ne zataji svojih pokrajin.
Pri ledeniškem potoku dolgo iščem in le najdem kamen, pod katerega sem pred 5 urami položil plastenko vode. V naraščajoči dnevni vročini dobra ideja.
Nazajgrede še skok v Blejsko jezero; se mi je zdelo, da so za mano kar cinki plavali na gladini, zato sem jo hitro pobrisal. 
Na Inštitutu se počutim kot prerojen in delo spet steče.

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Evo ga, pa je led prebit. Želim ti, da se na Inštitutu JŠ še večkrat dobro počutiš. Bom vedel da je tako, vsaj kak dan po tem, ko bom na tej strani kaj prebral.

    Lp, z vsem spoštovanjem.

    Cigi


Objavi komentar