Eiger je bil že nekaj časa v načrtu, tokrat pa sva se ga s Stojanom lotila nekoliko drugače. Namesto da bi si dostop skrajšala z gondolo oziroma vlakom, sva turo začela že v dolini in se proti izhodišču za alpinistični del odpravila z e-kolesoma.
Do začetka vzpona sva tako v eno smer prekolesarila približno 14 kilometrov in naredila okoli 1400 višinskih metrov. Lepo ogrevanje pred tistim pravim delom dneva.
Z vzponom po Westflanke, normalni smeri na Eiger z oceno AD, sva začela ob 3.40 zjutraj. Pred nama je bila dolga smer čez zahodno pobočje, kjer se izmenjujejo skalne police, žlebovi in izpostavljeni prehodi. Smer ni klasično označena planinska pot, zato je poleg varnega gibanja v zahtevnem visokogorskem svetu ves čas pomembna tudi dobra orientacija.
Razmere so bile večinoma povsem kopne, vreme pa nama je služilo. Prav zaradi toplih in suhih poletnih razmer pa je bilo treba biti precej pozoren na padajoče kamenje. Zahodna stran Eigerja je mestoma zelo krušljiva in v takšnih razmerah hitro ugotoviš, da ni dobro predolgo stati na napačnem mestu.
Po 7 urah in 30 minutah vzpona sva ob 11.10 stopila na 3967 metrov visoki vrh Eigerja.
Na vrhu sva si privoščila krajši postanek, nato pa naju je čakal še sestop po isti strani. Čeprav gre navzdol, delo še zdaleč ni končano. Izpostavljen in mestoma zelo krušljiv teren zahteva ves čas popolno zbranost, orientacija pa tudi pri sestopu ne dopušča veliko napak.
Za sestop sva potrebovala približno 4 ure in 30 minut.
Ko sva zaključila alpinistični del ture, sta naju spodaj ponovno čakala e-kolesa. Sledil je še povratek v dolino, tako da se je na koncu poleg Eigerja nabralo približno 28 kilometrov kolesarjenja, na dostopu pa dodatnih okoli 1400 višinskih metrov vzpona.
Po turi mi je najbolj ostalo v spominu predvsem padajoče kamenje. V povsem kopnih poletnih razmerah se mi zdi to ena večjih nevarnosti Westflanke. Dobil sem občutek, da bi bil krušljiv teren z vidika padajočega kamenja v primernih zasneženih razmerah lahko nekoliko bolj povezan s snegom in ledom.
Seveda to nikakor ne pomeni, da je Westflanke pozimi na splošno varnejša. Takrat pridejo v igro druge, prav tako resne nevarnosti – plazovi, led, zdrsi, mraz in zahtevnejše napredovanje. Gre zgolj za moje opažanje glede krušljivosti in padajočega kamenja v razmerah, ki sva jih imela midva.
Na koncu se je nabral konkreten dan: e-kolo za dostop, 7 ur in 30 minut vzpona, 4 ure in 30 minut sestopa in nato še povratek s kolesoma v dolino.
Eiger, 3967 m – Westflanke (AD).
Dolga, resna in lepa visokogorska tura, pri kateri seštevek kilometrov in višincev pove le del zgodbe. Največ zahtevajo orientacija, izpostavljenost, krušljiv teren in dolg sestop.
Marko Jelen
Soplezalec: Stojan Krivec
