Turno smučarski tabor SkiBalkan26
V iskanju neokrnjene narave ter področji brez množic smo se že nekaj časa spogledovali z
idejo smučanja na Balkanu. Med 27. 2. in 7. 3. smo skupaj smučali Aleš Paradiž, Davo
Mihev in Matej Kodrin ter Primož Plohl (AO TAM).
Planiranja smo se lotili čisto po balkansko, kar se je izkazalo za najboljšo izbiro. Že od
začetka smo vedeli, da ne bomo ves čas ostali na eni lokaciji, saj smo želeli loviti najboljše
razmere in videti čim več sveta.
Prve tri noči smo preživeli v dolini Valbonä, na skrajnem severu Albanije, kjer se Prokletije v
albanščini imenujejo Bjeshkët e Nemuna. Bivali smo v hotelu na dnu doline, sneg pa se je
počasi začel šele dobrih 200 vm višje. Za dostop do izhodišč se je tako obrestovalo to, da smo na pot
odšli s terenskim vozilom in pogonom na vse štiri. Prvi dan smo se povzpeli na 2525 m
visoki Maja e Rosit, ki je s svojimi odprtimi pobočij obrnjeni proti močnemu pomladanskemu
soncu nudil odlične zavoje po putrčku. Drugi dan smo planirali vzpon nad hotelom proti Maja
Grykat e Hapëta, na poti proti sedlu pa smo opazili kratek koluar, po katerem smo opravili
tudi spust. Pred prihodom v dolino smo imeli nagledan še najvišji vrh v dolini, Maja e
Jezerces, ki pa smo ga zaradi pomanjkanja snega v spodnjem delu pustili za drugič.
Tretji dan smo po naključju odkrili, da nedaleč od nas na Kosovski strani Prokletij smučajo
dobre terene. Tako smo se zjutraj odpravili preko meje in mimo največjega manastirja Visoki
Dečani, ki ga skrbno varuje vojska KFOR. Po divji in nespluženi cesti smo se pripeljali dokaj
visoko, a smo do koče Gacaferi na višini 1900 m imeli še kar nekaj vzpona na smučeh. Po
namestitvi smo popoldan v slabši vidljivosti popikali in odsmučali eno kratko linijo nad kočo.
Četrti dan smo raziskovali vrhove nad kočo čisto po občutku. Povzpeli smo se na isti vrh kot
dan prej in smučali na drugo stran, osvojili 2426 metrov visoki Maja e Ibard ter z grebena
Gusana smučali krajši žleb.
Peti dan je bil ponovno planiran premik, tokrat proti severu. Zjutraj še izkoristimo za vzpon
na Tromejo, vrh, ki meji na Albanijo, Kosovo in Črno goro, ter se s smučmi spustimo do avta.
Avto balkanskega dizla ne prenaša najbolje, kar nam sporoči z rumeno lučko. Po obisku
bazarja in kosilu odličnih čevapov v kraju Peč se odpeljemo preko prelaza v Črno goro do
Žabljaka v Durmitorju, kjer je letos več snega, kot prejšnja leta.
Šesti dan smo izkoristili infrastrukturo smučišča Savin Kuk, da smo se konkretno nasmučali.
Sedežnica, ki ne vzbuja ravno zaupanja, poskrbi za doživljajsko vožnjo proti srednji postaji,
žal pa po decembrski nesreči ne deluje sedežnica do vrha. Tako smo se dvakrat s smučmi
povzpeli na vrh Savin Kuk 2313 m in enkrat smučali po zahodni flanki, drugič pa kar po
nevzdrževani Vukovi stazi. Tabor smo zadnji večer zaključili s konkretno pojedino in se
zjutraj polni moči preko Bosne in Hrvaške vrnili domov.
Še nekaj opažanj med potjo.
V Evropi smo se kar malo razvadili prostega prečkanja meja. Mejni policisti in cariniki zelo
vestno in natančno opravljajo svoje delo in ti hote ali nehote vzbujajo nelagodje.
Splošno znano je, da se na Balkanu dobro je, kar smo občutili tudi sami. Domače
pripravljena hrana na Kosovu pa je bila res vrhunec kulinarike.
Turno smučarski turizem se sicer gredo v Albaniji, Makedoniji in na Kosovu, a je vseeno
dovolj terena, da lahko nemoteno sam raziskuješ in smučaš neobljudene terene.
Balkan je čudovit in narava lepa, vendar žal vtis pogosto pokvarijo smeti, ki jih je mogoče
videti na številnih krajih.
Zagotovo se še vrnemo.
Matej Kodrin
Foto: vsi člani
