Včeraj sem jo mahnil na Raduho, iskati samoto in preveriti, če so razmere zrele za kakšen vzpon. Ker je bila cesta popoprana s svežim snegom, sem moral avto pustiti na slemenu in ker nisem med najbolj zgodnjimi, je ura odbila deseto, še preden sem dosegel Bukovca. Vreme je bilo podobno mojemu razpoloženju – precej turobno. Vendar se je v nasprotju z mojim počutjem, ki je bilo z vsakim korakom proč od dolinskih skrbi boljše, vreme samo slabšalo. Na Grohatu (do koder mimogrede vodi lepo utrjena gaz) je ležala redka megla, ki se je više tako zgostila, da sem videl le kakšnih 20 metrov pred sabo. Ker sem zgrešil gaz, ki vodi proti GRS, sem malo prilagodil svoj plan in se odločil, da jo najprej mahnem pod steno Laneža, ter ob povratku najdem Tomažev in Blažev balvan. Sneg po gozdni strmini ima lepo skorjo, tako da je bilo pridobivanje višinskih metrov precej hitro. Le megla se je tako zgostila, da sem povsem izgubil globalni pregled nad terenom. Ko sem prispel do prvih skalnih skokov, ki so naznanjali začetek ostenja Laneža, nisem kaj dosti razmišljal. Ker nisem videl niti, ali je za bližnjim grebenčkom melišče, prepad ali neprehodna stena, bi bilo iskanje prehodov do vrha stene ob mojem poznavanju terena nespametno. Zato sem se odločil za sestop v smeri, kjer sem predvideval, da je melišče. Pri prečenju grap in snežišč sem bil precej previden, saj sneg še ni povsem predelan in možnost plazenja ni izključena. Vseeno pa je bila hoja kar znosna, saj se je sneg vdiral največ do kolen.
Da sem dosegel dno melišča sem vedel šele, ko sem prepoznal prva drevesa v neposredni bližini GRS koče. Lotil sem se iskanja balvana s spominsko ploščo Tomažu Lazniku in Blažu Beškovniku, katerih mlado življenje je tukaj ugasnilo pred štirimi leti – zadnjega februarja 2010. Iskanje je bilo neuspešno, ker je večina balvanov prekrita s snegom. Če me občutek ne vara, sem celo stal na ogromnem kupu snega, pod katerim bi moral biti iskani balvan. Zaradi neuspešnega iskanja sem se odločil, da prižgem svečko preminulemu bratrancu in prijatelju kar pri bližnji pastirski koči. V njun spomin dodajam še ta verz, ki se je utrnil v tistih tragičnih dneh pred štirimi leti:
Letita…
lahnó, kot snežinke,
ki so vama spletle poslednje ležišče.
