Danes sem drugič v teh dneh izkoristil vremensko luknjo nad prelazom Plocken v Karnijskih Alpah.
Jurij mi je velikodušno odstopil njegovega skrivnostnega soplezalca, s katerim je plezal v sredo. Recimo mu Papa. Za cilj sem izbral steno na italijanski strani prelaza, ki nosi ime po vrsti milanske božične slaščice. Stena je po obliki res zelo podobna temu kolaču, sploh če jo pogledaš še malo bolj z desne kot je na spodnji sliki. Tako kot je slastna ta znana slaščica je bilo danes slastno tudi plezanje v izvrstni skalni varianti te kulinarične specialitete.
Skali ne moreš prisoditi kaj drugega kot 5 zvezdic. Navrtana pa je zelo alpsko. V posameznem raztežaju naletiš na največ štiri svedrovce ( v zadnjem), večinoma pa le na enega ali dva. A možnosti nameščanja premičnih varoval so res velike. Vsa varovališča, ki služijo tudi za spust po vrvi so zanesljiva, čeprav prav vsa tudi ne ravno udobna. V vstopnih dveh raztežajih po rampi sva naletela na dve mokri mesti, v tretjem in četrtem pa imenitna poč ponuja res uživaško plezanje. V petem nič posebenega, stena pa pokaže zobe zopet v zadnjem raztežaju.
Med zračnim spustom proti vznožju stene naju je pozdravilo celo sonce. Ali bi si lahko za zaključek plezarije sploh zaželel še kaj lepšega, potem ko naju je še dobro uro nazaj skrbelo zaradi nekaj dežnih kapelj.
Igor
