Malo je že podobno zimi

Vsako leto, ko sneg pobeli domačo Raduho se odpravim v kako lažjo smer. Danes popoldne sem si izbral Stanetovo zajedo v Srednji Raduhi (M4, 165 m).

V poleti lahki smeri so bile danes zelo slabe razmere in plezanje temu primerno zahtevno in na nekaterih mestih tudi kočljivo. Za napredovanje sem poleg cepinov in derez pri iskanju opornih točk enkrat gvozdil tudi s  kolenom, pa zadnjo plat, boke in hrbet sem uporabil za trenje. Sem in tja sem očistil tudi kak dober oprimek, enkrat prav takrat, ko sta mi zdrsnili derezi. Še dobro, da sem vzel monopoint, z dvanajstzobimi bi bilo še precej slabše. Tako plezanje sicer ni lepo na pogled, a izkušnje so me naučile, da je v podobnih razmerah dokazano učinkovito in dokaj varno sem se meter za metrom bližal robu stene. Pod izstopno grapo sem zlezel skozi preduh. Tisti obvoz na desni se mi je v danih razmerah zdel pa le preveč tvegan za solista.

Soplezalca nisem iskal, ker sem sam hitrejši, časa popoldne pa ni bilo ravno na pretek. Strah me pa tudi ni utegnilo biti, ker sem se tako osredotočil na plezanje, da mi kaj drugega ni prišlo v zavest. Še vojaških pilatusov, ki so zganjali neznosen hrup nad Raduho, nisem slišal več. Ko sem izplezal, so pa že odleteli. Tako sem vsaj med sestopom polnil dušo z mirom visokogorja, kjer sicer že malo diši po zimi, a splošen vtis je kljub snegu še vedno bolj jesenski.

Imeniten jesenski mix je za mano.

Igor

001 004 005 007 009 010 012 013 017

Jesenska Raduha

Ne delaj preveč mi je odzvanjal po glavi dobronameren nasvet nekoga, ki me pozna in ve, da ne najdem duševnega miru vse dotlej, dokler začetega dela ne dokončam. A danes sem ga našel, tako kot že mnogokrat, v gorah kajpak. Naredil se je lep sončen dan, pa še nedelja je za povrh. Ob 10,30 sem odložil orodje za nanašanje drugega sloja izravnalne mase, ob pol dvanajstih pa sem bil že pri Bukovcu. V lepem jesenskem dnevu sem bil vesel svoje odločitve. Imenitno sem se počutil in v ostrem tempu, a odprtih oči, ušes in srca, sem opravil z načrtovano turo – Vetrnimi policami v Mali Raduhi.

V gorah vedno najdem tako ali drugačno bogastvo. V tem letnem času so neprekosljivi pogledi na zlato obarvane macesne. Ko sem iz Veternih opazoval pozlačen greben, na katerega naletiš kmalu zatem, ko zaviješ desno proti zavarovani poti, sem se spomnil, kaj mi je pred kar nekaj leti pripovedovala bukovska Rozinka. Včasih je bila preprosto samo Raduha. Greben, ki me je navduševal s svojimi barvnimi niansami pa so domačini nekoč imenovali Mala Raduha. Tudi Bikov rob so včasih imenovali tisti rob pod prvo trikotno steno Durc in ne greben Hojnikove poti, kot ta naziv danes uporabljajo mnogi. Rozinka, ki je doma pod Raduho na najvišji kmetiji pri nas, že ve, kako je bilo svoječasno.

Naletel sem tudi na prve ledene sveče in si zaželel dolge in hude zime, saj zelo rad plezam zaledenele slapove. Zgodaj popoldne ni bilo več pretirano mrzlo in plezal sem lahko brez rokavic. V gorah nad Logarsko dolino pa so že kar resne zimske razmere.

Climb now work latter je moto proizvajalca alpinistične opreme DMM, ki sem mu sledil danes. In niti malo mi ni žal, da sem odložil orodje in šel uživat lepote jesensko obarvane Raduhe.

Igor

 

 

001 004 009 013 015 021 022 023 024 025 028 029

 

 

 

 

Kozja peč

Po licenčnem seminarju za inštruktorja alpinizma, ne prav dobrem vremenu in nekaterih obveznostih doma, sem letos usekal najdaljši plezalni premor. Po dolgih treh tednih sem končno zopet malo potipal skalo  na Desnem grebenu Kozje peči v dolini Bistre(III/II, 175 m).

Vstopna grapa je bila mokra in spolzka, greben pa suh s prijetno toplo skalo. Ves čas so se po Lanežu, Olševi in Peci preganjale meglice, a toliko se se le razkadile, da sem videl, da snega v koroških gorah še ni veliko. Malo je pobelilo nad 1900 m. A do konca tedna utegne biti precej drugače.

Igor

001 003 007 010 012 014 017 020025023021015





Usposabljanje za alpinizem v našem klubu

Alpinizem je lepa, a tudi ostra in nevarna dejavnost. Je ljubezen do narave in gora. Je iskanje meja

APC Scan - 2015.02.12 06.58 - 006lastnih sposobnosti ali zgolj romantično uživanje v lažjih smereh. Je samostojno pohajkovanje po brezpotjih, bivakiranje ter plezanje v stenah. Je radovednost in iskanje novih poti preko sten. Je pripravljenost na telesni napor, vremenske preobrate, na duševne stiske in premagovanje strahu. Je prijateljstvo in medsebojno zaupanje. Je krajša ali daljša epizoda v posameznikovem življenju ali način življenja, ki ga lahko udejanjaš tudi v svojih poznih letih. In lahko je še marsikaj drugega: rožica, krepak stisk roke, objem, majav stop, slab klin, neznaten grif, …

00770

V Alpinističnem klubu Črna zaradi majhnega področja, ki ga pokrivamo, alpinistične šole ne razpišemo vsako leto. Vsi, ki vas alpinizem zanima, se nam lahko pridružite kadarkoli in ni treba čakati na formalni razpis AŠ, ki bo prihodnjo jesen. Usposobili se boste za skalno in ledno plezanje ter plezanje kombiniranih smeri. A vedeti morate, da je pot do usposobljenosti za samostojno, varno in odgovorno plezanje dolga in zahtevna.

Odkrivajmo in veselimo se skupaj.

 

herletova-002

APC Scan - 2014.09.29 07.15 - 008

 

 

 

Meglena in mokra Dvomljivka

Najprej mraz, zadnje dneve pa toplo, a spremenljivo vreme plezanju v velikih stenah nista naklonjena. Danes je bil ravno pravi dan za obisk domačih sten nad Grohotom. Odločil sem se za Dvomljivko v Durcah (III+/II, 240 m), do katere je dostop najkrajši. Za kratek čas me je rahel dež dobil že med dostopom, pa nato proti robu stene in še med sestopom. Pripravljen sem bil tudi na kako ploho, a je na moje veselje dopoldne ni bilo.

Stene so bile ovite v meglo in mokre, a z gumo stealth S1 na čevljih to ni noben problem. Prime skoraj enako dobro kot v suhi skali.

Tura je bila zopet ena tistih, ki so mi zelo pri srcu. Nad planino Grohot popolna samota, ki so jo motili le glasovi in ropot pri nakladanju bikcev na traktorske prikolice po končani poletni paši. A sem se tako zlil s steno in sam s sabo, da sem jih slišal le tu in tam.

Igor

 

Na Raduho čez Kačo za Nino

Med vožnjo proti Bukovcu mi je po glavi rojil kup smeri med Hojnikovo potjo na Lanež in Amfiteatrom Velike Raduhe. Doma sta me čakala vnučka z mamo in atijem in obljubil sem, da se opoldne vidimo. V Grohotu sem se končno le odločil, da grem na vrh po Kači za Nino (III+/II-III, 290 m) in sestopim po Stanetovi zajedi. A udejanjil sem le prvo željo. Bil sem zgoden, zato je bila skala še precej hladna. Namesto da bi si ogreval prste po zajedi navzdol sem se raje držal prisojnih pobočij Raduhe in sestopil čez Durce. Po Stanetovi zajedi sem že tolikokrat šel gor in dol, da je nisem prav nič pogrešal.

Doma sem bil pravočasno in tudi vnuk Gašper je držal včerajšnjo obljubo. Ko prideš ti bom dal lubčka in te objel. Aljaž pa še ne razume takih štosov.

Igor

009 018017

Z Alešem v Igličevi

Aleš je danes uspešno opravil izpitno turo za starejšega pripravnika. Dogovorila sva se  za Igličevo v Mali Rinki (V/IV+, 350 m). Za preizkus zrelosti in vsega kar sodi zraven je bila izbrana prava smer, saj Aleš nad Okrešljem še ni plezal.

Dobro se je pripravil in me uspešno popeljal do vstopa v smer in čez njo. V tej res lepi smeri se mu je zataknilo le pri iskanju začetka orientacijsko zahtevne prečnice proti levi, kjer so zgrešili že mnogi. Edini zaplet na turi je z ustreznim namigom uspešno rešil. Plezala sva izmenično v vodstvu.

Na tem mestu mu še enkrat čestitam. Veselim se skupaj z njim.

Igor

POZOR ! Raztežaj pod kaminom sva na polici našla fotoaparat z dvema mini vponkama, ki ga je nekdo izgubil zaradi strganega nosilnega traku. Aparat sva preizkusila in dela. Lastniku ga z veseljem vrneva. Pokliče naj na 041 492 755.

002 005 006 007 011 019 021 022 023 025 026.

 

 

Zajeda Skute

Z Jurijem sva včeraj želela v Dolomite v smer Fedele v Piz Pordoi. Bil sem prepričan, da bo smer mokra, zato sva ostala raje v domačih gorah, za katere je bila vremenska napoved dobra. Jurij si je izbral Zajedo v Skuti (-V/IV, 350 m) z vsem kar sodi zraven. To pa je dolg dostop skozi Gamsov skret in sestop čez Žmavčarje.

Šlo nama je dobro. Ker na splošno nisva prehitevalno usmerjena,  sva morala tu in tam malo počakati, da je naveza matičarjev pred nama opravila s posameznim raztežajem.

Ni pa dosti manjkalo, da bi se nama ustavilo. V zadnji petici po sicer lepi in nabiti zajedi me je, na srečo kot drugega, v razkoraku pri nekem gibu tako usekalo v križu, da sem mislil, da bom ostal kar tam. A je nekako šlo naprej.

Lepa celodnevna tura, zame še posebej zato, ker sem prvič plezal v Skuti.

Igor