Aklimatizacija v dolini Ishince

V Cordilleri Blanci vse poteka bolj ali manj po planih. Vreme je taksno, kot smo ga nacrtovali: sajba cel mesecJ Opravili smo ze nekaj aklimatizacijskih vzponov.

Celotna ekipa smo se v dolino Ishince odpravili v sredo. Rok in Gasper sta zaradi tezav s prebavo v cetrtek sestopila v Huaraz, omenjena cetverica pa smo se v cetrtek zjutraj povzpeli na Urus Este (5425 m). Pri tempu smo malo pretiravali, saj smo za vzpon in spust do baze na 4350 m potrebovali piclih 7 ur in pol. Naslednji dan smo si vzeli ‘prosto’, v soboto pa smo se namenili na sedlo med Ranrapalco in Ishinco. Jez in Modrej sta morala zaradi Jezevega slabega pocutja tik pred sedlom obrniti, z Blazem pa sva na 5300 m postavila visinski tabor in tam prenocila. Zjutraj sva se s sedla po (J)Z strani povzpela na 5530 m visoko goro Ishinca, ki daje spodaj lezeci dolini ime.

Ko sva v nedeljo opoldne z gromozanskimi rukzaki, napolnjenimi z vso opremo za tabor, kuhanje in plezanje,sestopila v bazo, sta tja iz doline ravno prisla Gasper in Rok, ki sta se pocutila odlicno. Opraviti nameravata vzpon na Ishinco in se nam cimprej pridruziti. Ostali smo se vrnili v Huaraz, kjer ostajamo do srede, ko nameravamo iz doline Santa Cruz priceti pristop pod 5947 m visoki Alpamayo, “najbolj fotogenicno goro na svetu”, ki smo jo uporabili tudi za svoj (neuradni) logotip.

Drzite pesti za taksno vreme se naprej,

vsi odpravarji