V soboto sva bila z Alešem Česnom v Travniku. Skupna plezarija je bila zaradi okoliščin v preteklih tednih preložena že 2x. V tretje pa gre očitno rado.
Moja plezalska kondicija sicer letos ni bila taka, kot lani z Gregom v Čopu, čeprav se za večerno relaksacijo pogosto obešam po oprimkih v »bulder-hali«, ki sem jo nedavno odkril v Šentvidu (St. Veit an der Glan, Avstrija), nekaj ulic stran od bolnišnice, kjer bivam. A še enkrat se je pokazalo, kako sta motivacija in želja močna dejavnika za uspeh. Ko sem prebiral ocene raztežajev v Miheličevem opisu, se mi je zdelo vse skupaj podobno Čopovemu stebru. Pa ni. Izpostavljenost je še malo večja, a to ni problem. Ta strah me je minil že pred leti v GRS in pri delu s helikopterjem. Šestice so res šestice in tudi petice so bolj šestice. Sploh tista pod vilicami…Težavnost je konstantna in ne ravno kratkotrajna.

Ob štirih zjutraj sva z dobrim korakom že stopala iz Planice proti Tamarju. Kratek postanek pri Rupnikovi kapelici in fantastičnih mozaikih angelov varuhov. Kako lepi morajo biti šele v resnici! Svitnilo je pri slapovih, ki mi jih je Aleš tako natančno opisoval, da me je zagrabila želja, da že jutri zamrznejo… Nek gams nama je nad glavo s steze proti Slemenu spustil rafal kamenja, a le toliko, da je opozoril nase ter na dejstvo, da je tukaj doma on, mi pač ne. Hitro sva bila na vstopu v Ašenbrenerja, do katerega se je treba pomatrat v kaki sluzasti grapi tretje težavnostne stopnje. Levo nad nama je naveza že vstopala v Črni biser (VII). Aleš je dobro naumil vstop levo od klasičnega opisa ter se tako izognil lahkemu vstopu, šodrasti rampi in nekajmetrskemu spustu. Tako sva se že na začetku ogrevala v dobri, a še hladni in mestoma vlažni skali. Više pa je vedno lepše. Kot je znano, prečke sovražim. Seveda iz preprostega razloga kobacanja izpod njih v primeru padca. Torej je to le izgovor. Treba jih je pač splezat, misliti na noge, noge. In je šlo čisto fajn do vstopa v kamin. Ta je bil moker in kobacanje vanj (zgolj kratek detajl) bi šlo bolj od nog kakemu planinskemu pupku. V samem kaminu pa je res lepo. Splaziš se čisto vanj v sivo temo pod zagozden balvan in sprva izgleda, da bo treba ven skozi preduh, ko te naravni prehodi in gvozdenje pripeljejo spet ven na odprto steno levo in na stojišče nad njim. Od tam je le še ovinek do t.i. vilic. Mihelič pravi, da je od tod naprej V+. Ko sem opazoval, kako je s sicer rahlo previsno steno v desno opravil Aleš, se mi je zdela ocena IV ☺. A ko sem se kasneje znašel v njej in me je navilo v podlahteh do skrajnosti in se z naporom zbasal čez, sem ugotovil, da vse ocene pač ne držijo. V knjigi sem jo doma kmalu popravil. A bolj kot na ocene sem se jezil nase, ker sem spet pozabil na noge. Po nepotrebnem. In moja mantra naslednjih nekaj raztežajev je bila: noge, noge. In je pomagalo. Pomagala pa je tudi spodbuda Aleša, ki je ob vodenju naveze svetoval in komentiral, kje se kak oprimek maje in kako naj opravim s kakim detajlom. Vsaj meni to koristi. Podobno, kot je vodja odprave Grega Lačen lani pred odhodom v Pakistan, potem ko je v preteklosti že opravil s kakim osemtisočakom in kasneje z Everestom, tolažeče in pomirjevalno dejal: »Broad Peak, pa to sploh ni t’k visoko!« In sem si mislil, če on reče, pa že ni in morda je tam tudi zato šlo tako dobro kot je pač šlo in “nas je pomagal spraviti gor”. Kako pomembno je, da se znamo medsebojno spodbujati. Ne, da si damo vrednost, ta itak prihaja od zgoraj. A da damo drugemu vedeti, da zmore, ko sam tega še ne ve popolnoma, ni mala stvar. Ob tem mi je misel preskočila na moje brate in njihove žene, ko vzgajajo svoje otroke, in ravnajo nekako na ta način, zavedajoč se svoje silno pomembne, a vseeno zgolj spremljevalne vloge. Pred nedavnim sta mi nečaka med mojim obiskom navdušeno razlagala o svojih občutjih in doživetjih med prečenjem Kamniških alp v družbi staršev in jasno mi je bilo, da jima teh vtisov nihče in nikoli več ne more odvzeti. Še več, če jih bosta nekoč vgradila, in verjamem, da jih bosta, v svoj vsakdan, je to to.In če Aleš v Peharju reče, da stena ni tako strma, pač ni, čeprav sem dodobra čutil že vratne mišice, ko sem gledal navzgor. In tako so tudi šestice mirno in celo v užitku izpostavljene plezarije minile do Orlovskega stojišča do trenutka, ko Aleš ob t.i. Bunkerju ni več komentiral. Na štantu niže se do tja ne vidi in možni sta mi bili le dve razlagi: da je izstop v lažji svet »simpl«, ali pa…. Ko sem se tam znašel po kakih 15 minutah, mi je bilo vse jasno. Gladka plošča levo od originalnega, delno podrtega Ašenbrenerjevega previsa, je visoka kakih 10 metrov, v njej je poč, no poklinica s tremi klini, vmes svež odlom nekaj kvadratnih decimetrov, kjer je bil do nekoč očitno vsaj še kak klin. Oprimki – hmmmmm, stopov skoraj nikjer. Moja dosedanja filozofija »noge, noge« je  odpovedala. Treba bo z rokami. Potem pa že po 3 metrih praskanja po steni tisti presneti krč v levi podlahti, ko ti prste ukrivi kot orlu kremplje, pa tudi čisto neboleče ni. Nekaj sem na glas jamral svojemu soplezalcu, kaj se mi dogaja, pa je le polglasno komentiral da je to verjetno še boljše, kar tako ukrivljen prst le zatakneš za oprimek in »sam drži«. V uh se piš, sem si mislil in vedel, da je sam podobno doživel ničkolikokrat. Malo sem se torej obesil v klin, se spočil in se zadrl: »Zategni štrik!«. Kako sem splezal do naslednjega klina 3 metre više in nato do frenda še kake 3 metre višje, se ne spomnim več natančno. Vem le, da sem nad izplezano ploščo lovil sapo in bolje, da me takrat Aleš, ki je vse splezal na fraj, ni fotografiral. Sem namreč že kdaj izgledal lepši, kot tisti trenutek.

Sledi lahka rampa v levo proti stičišču z Zajedo Travnika, nato pa še lažji kamin in izstop v levo na rob stene , za katerega sva se odločila tudi midva. Možnost izplezanja desno v smeri vrha Travnika bi bila seveda izvedljiva, a menda to vzponu ne odvzame teže. Pa tudi na uro je bilo treba pogledati, od vstopa do vrha Travnika sva porabila nekaj več kot 9 ur.
Sestop po grebenu Mojstrovk in proti Vršiču je spremljal ropot vojaškega helikopterja v Tamarju. S posadko smo po telefonu izmenjali nekaj besed. Silna pilotova želja pomagati poškodovanki v Jalovcu je morala počakati do večera, ko so se megle razkadile in so jo varno povitlali v plovilo. Na Vršiču naju je  pričakal Tomo (Česen), ki se je ravno vračal iz Triglava, kjer je v Steni vodil navezo in je po turi zavil še na Vršič po naju. Skromno naju je pozdravil z »Živjo, taksi služba do Tamarja!«. Jaz pa sem z zanosom in ponosom razlagal o opravljeni turi, za katero sem resnično vesel, da je za mano. Je pa tako lepa, da se ne bi branil, še kdaj jo ponoviti.

Želja, splezati 3 konkretne klasike v slovenskih stenah, se je tako letos zaključila (Špik, Čop, Ašenbrener). A odpira seveda nove izzive. Načelniku AK Črna Igorju Radoviču sem jih že prišepnil. Seveda take, ki so izvedljivi tudi ob večurni vsakodnevni mirni stoji za operacijsko mizo in dnevih dopusta, ki so pač na voljo. In ki pomenijo pravo mero sprostitve in izziva ob osnovnem poslanstvu.

Vrh Travnika-2379m

Smer, kot se jo vidi od spodaj

Ko postane strmo

 

udoben štant, čeprav v pasuprečnica v levo proti kaminuNajdba pod vrhom - nekoč je bilo tu morjeIz senc v sonce-na vrhu Velike Mojstrovke

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Lejga, lejga Jurija. Po Damavandu dolgo nobene novice, čeprav so te naši pobi menda z bratom vidli v Vratih, zdaj pa kr Peharja. Ja super. Čestitam !


Objavi komentar