Čez goro Domov

Ker za nedelo nism dobu nobenga ‘modela’ za lest, sm uresniču dolgo načrtovano pot čez goro. Naneslo je tako, da sva se z velikim poznavalcem okoliških hribov – Rebulčijem, pravhava o planih za nedelo in premlevala vrhove Pece (o imenih si ne bova nikoli edina). Zato sem se odločil štartat iz Globasnice preko Veškega stana (Večne kope) na Bistriško špico, Končnikov (Knepsov) vrh, Vlko in Kordeževo glavo ter spustiti v Mežico. Rečeno storjeno. Sobotnega sogovornika sem nafehtu za prevoz do Globasnice in vzel pot pod noge. Po približno uri in pol zmernega tempa sem se že sončil (v družbi kač) pri Večni koči in kapelci v sponin na Valentina Keiserja pod Veškem stanu. Po dveh urah in pol sem bil na Bistriški špici. Od tu naprej sem hodil po robu sten in si detaljno ogledoval potencialo prevozne žlihe za zimski napad in tudi našu 8 potencialnih variant, ki jih še nism preškiju. Srečanje z mejo mi je prineslo neprijeten občutek skrunjena slovenske lastnine, s katero se nekateri s nacionalističnimi motnjami enostavno ne morejo sprijazniti. Prav tako me je kar malo presenetil odnos do table, ki naznanja krajinski park Topla. Le ta je primerna za obnovo ali odstranitev. Vendar si nisem pustil odvzeti lepote in samote gorske idile. Zato sem po relativno dolgi poti na Kordeževi glavi malo podkrepčal sebe in kavke ter se dodobra posončil. Po dolgem oklevanju sem se lespustil v meglo proti dolini.

Rok