Sporočamo žalostno vest, da je v nedeljo, 1. novembra, svoj poslednji vzpon opravil naš član, dolgoletni načelnik kluba, predvsem pa plezalski prijatelj, Igor Radovič – Cigi.
Marsikateri koroški alpinist in plezalec je v Cigijevi družbi prvič nataknil plezalne čevlje. Bil je avtor številnih prvenstvenih smeri tako v koroških, kot tudi slovenskih in tujih stenah. Vendar v gorah prvenstveno ni iskal izzivov, temveč predvsem mir, notranje ravnotežje in stik z naravo, z Goro. Goro z veliko začetnico mu je predstavljala njegova draga in domača Raduha, kamor se je podal vsakič, ko je želel spočiti in prečistiti svoje misli. Raduho je poznal v vseh njenih odtenkih, v vseh razmerah in pogojih, kot jo verjetno poznajo le še njeni stalni prebivalci gamsi.
Tudi svoj poslednji mir je našel v gori. Zaspal je v objemu svoje drage hčerke Katarine, med vzponom v Velikem vrhu na Dleskovški planoti, kjer se mu je za vedno ustavilo srce. Kot je le dva tedna poprej napisal, je v gorah našel svoj duševni mir, tokrat za vekomaj: »A danes sem ga našel, tako kot že mnogokrat, v gorah kajpak«.
Od Cigija se bomo poslovili v četrtek, 5. 11. 2015 ob 15. uri v Črni na Koroškem.
5.431 Responses
Igor,
težko je dojeti kruto realnost dejstva, da te več ni! Vsakič, ko gre eden izmed nas se bolečina kot oster nož zasadi v srce in pusti ne popravljivo brazgotino.
Da si se poslovil od nas? Ne, nikakor ne! Poslovil si se le v neki obliki. Pustil si svoj pečat, s svojo osebnostjo, s smermi, ki si jih preplezal ter s svojimi dejanji in od tega se ne poslovim.
Grega Lačen
Igor,
v ponedeljek sem odpru našo stran, da bi prebral tvoje poročilo kje si spet
vandral. Vedel sem, da je ne bo, pa sem to vse eno naredil. Vedno ga je bilo prijetno prebrati, še posebej iz Raduhe. Tam sva tudi midva preživela dosti lepih
dni. Pa žal premalo.
Pogrešal bom tvoj mrki pogled, ki je v sebi nosil dobroto.
Pogrešal bom tvoje pikre izjave, ki so bile dobronamerne, pa jih nismo znali razumeti.
Pogrešal te bom kot prijatelja s katerim sem veliko lepega preživel.
Blaž Piko
Sprva, kot o očetu moje prijateljice, o tebi nisem vedela prav dosti. Vedno si redkobesedno, s temačnim pogledom šel mimo, Daša pa je na tvoje obnašanje skomignila z rameni. Ko sem začela plezat pa se je pojavil Cigi, o katerem lahko kaj napišem. Pristopil si: »Ke si kaj lezva? Kk je bvo?…čaki, grem po vodniček…« Po pravici, prvi pogovor s tabo je bil kar malo napet. Potem pa: »Daj prit h našmo klubo no…«
Prvič sva se navezala v Kozji peči. Nikoli ne bom pozabila, kako si piz*** čez nek ozek kamin in na koncu ves srečen: »Matr, če me ne bi prejebava, neb prš črez.« Srčen objem in fotka.
Naveza moški-ženska je vedno malo drugačna. Ženska naveza je blebetava, moška je po navadi bolj tiha oz. povej najnujnejše (menda obstajajo izjeme), moško ženska naveza pa je, zaradi ženske blebetavosti, blebetava. In tako si bil tudi mrki Cigi zraven mene blebetav, kot si ne bi nikoli predstavljala. Zato vem, kako rada tvoja Joca zjutraj dolgo poleži, kako si ji vsako jutro skuhal čaj, ji tankal avto, kako si vsakič obrisal pipo na svojem umivalniku v kopalnici, kakšni so tvoji plezalni plani, zakaj včasih izrečeš težke besede. In s kakšno iskrico si govoril o Kati, kako ponosen si bil na Dašo, kakšno veselje si čutil ob Jerneji in vnučkoma! Kako srčno si govoril v vlogi očija, moža, dedija. Ob tem se mi solzijo oči. Ko vem, da nisi bil le eden tistih, ki je kljub svojim napakam, stoično stal za kupom izrečenih zbadljivk. Bil si tudi eden tistih, ki je poleg ljubezni do hribov, gojil neizmerno ljubezen in ponos do svojih ljubih babnc.
Ko sva plezala pozimi na Jezerskem in sem te preganjala hitro čez plazišče, ker sem imela slabe izkušnje in povišan utrip, si se sredi moje najhujše more usedel, prižgal čik in: »Daj,daj,daj eri no mencat…«
Dosti utrinkov o tebi mi šiba pred očmi zadnje dni. V tem ostajaš. Živ v spominu.
Obema z Joci sem hvaležna, da sta me vedno lepo sprejela v vaši hiši. Da sta vedno mahala, ko smo se odpeljali v Ljubljano. In Hvala, da lahko zaradi vaju poznam tri čudovite punce, ki jih imam neizmerno rada in v katerih ostajaš večen…
Še ena kavka je dobila ime… Pazi na nas.
Izkustvo smrti nas spodbudi, da živimo naprej…
IGOR, Hvaležen sem za vse trenutke, ki mi jih je bilo dano preživeti s tabo.
Močne vezi se spletejo tam, kamor si si najraje »šel privezat dušo.« Šele sedaj, ko te ni več med nami, se tega zavedam in občutim. Občudoval sem tvojo ljubezen do gora in predvsem tvoje razumevanje, da Gora ni le fizični cilj, za izboljšavo športnih ciljev… je nekaj več, kot si bil tudi ti!
Včasih kruto in nerazumljivo, pa vseeno…
ŽIVLJENJE JE LEPO – ALPINIZEM JE OBOJE.
Prav ob tebi sem nemalokrat to resnično dojel in zaradi tebe sem bogatejši za marsikatero življensko izkušnjo.
Tam nekje… se enkrat ponovno navežema na “štrik.” Do takrat pa: »Pazi nase in hvala ti za vse IGOR«
Aleš Paradiž
Igor,
Hvala ti za vso znanje, ki si mi ga kot zelencu v svetu vertikale nesebično predal, za nasvete, ki si jih bom zapomnil za vse življenje. Bil si mi (in še mnogim v ferajnu) pravi alpinistični oče. Vedno se bom z hvaležnostjo spominjal najinih skupnih tur. Odšel si samo fizično, za vedno pa boš ostal v vseh smereh, ki si jih preplezal. Med njimi si v dve povabil tudi mene ter mi pokazal čar osvajanja novih smeri.
Tukaj se najine skupne poti zaenkrat končajo, vem pa, da se ponovno, nekje spet srečava ter se skupaj odpraviva v svet vertikale.
Gašper Stopar
Bilo je pred odhodom na Broad Peak. Člani odprave Koroška 8000 smo v velike plave plastične sode zlagali opremo, ki bo na pot odšla pred nami. Prišel si. Tudi meni si segel v roko in mi pomolil majhno oranžno vponko v obliki črke s. “Za srečo” si rekel.
Drobna, iskrena pozornost. Lepa želja in dobra misel nas je pospremila na pot v Karakorum.
In ko ti je za vedno obstalo srce, prekmalu, a v svetu kjer si bil srečen, je ostala tvoja dobra misel, ki nas bo spremljala na naših poteh v gorah.
Hvala Cigi! PS: Vponko še vedno hranim.
Andrej Gradišnik
Ko se sploh še nisva poznala, si me navezal na vrv in mi predstavil svet vertikale. Takšen, kot je bil najin prvi vzpon, so bili vsi naslednji vzponi, vsa doživljanja, diskusije in razmišljanja, intenzivna, zanimiva, neposredna, iskrena in srčna. Takšnega te poznam in spoštujem.
Še enkrat hvala za vse in poslednjič srečno!
Dragi Igor!
Poslavljaš se. Tezko mi je. Tudi zato, ker ne morem biti ob slovesu v
Tvoji domači Črni. Za kratek cas me objema Afrika in kirurški pacienti te
celine.
Nikoli si nisem mislil, da Te lahko zanima taksen obcasen in kampanjski
alpinist, kot sem sam. Povrhu vsega še toliko manj izkušen kot Ti. Postal
si moj učitelj alpinizma v pravem pomenu besede. Postala sva prijatelja,
kar je zame neprecenljiv dar za vse zivljenje. Povezava med nama ni
nastala le zato, ker sva bila marsikdaj skupaj navezana na striku. Čutila
sva podobno in ugotovila, da oba v hribih uzivava. Učil si me izkušnje iz
sten vtkati v vsakdan. S Teboj sem smel splezati kar precej smeri, še
posebej tistih, Tebi zelo svetih, kot so TRI GRACIJE, DAŠINA SMER itd, ki
kazejo na to, kaj je bilo Tebi v zivljenju najpomembnejše- Tvoji najdrazji
v druzini.
Igor, hvala za Tvoje prijateljstvo, zgled in predanost, ki so zame kot dar
za celo zivljenje. Nekoč se srečava.
Tvoj prijatelj Jurij Gorjanc
Posredujem na željo g.Draga
Dragi Igor!
Nekomu moram povedati, kako mi je hudo! Povedati moram v tem poslednjem pogovoru s teboj, čeprav na simboličen, transcendenten način. Hudo mi je, ker si odšel, mnogo prezgodaj. Hudo mi je za tvoje najdražje, ki te bodo neizmerno pogrešali. Hudo mi je zaradi neizživetega prijateljstva, ki sem ga nosil v sebi in upal, da bo še čas, da bova nekoč spet sedla skupaj ter mi boš pripovedoval o svojih gorah in bova obujala skupne spomine. Hudo mi je, ker se je boleča novica o tvojem slovesu priplazila do mene šele danes in te nisem mogel pospremiti na poslednji poti v Črni.
Poznala sva se od otroštva, saj sva odraščala v isti soseski, tesno povezal pa naju je študij psihologije. Vseh pet let študija si mi bil najboljši kolega in prijatelj. Že med študijem je stopila v tvoje življenje Joca, kmalu zatem si se zaljubil v alpinizem. Živo se spominjam, bilo je pred štiridesetimi leti, kako sem te spremljal v veliko športno prodajalno na takratni Titovi ulici v Ljubljani, kjer si strastno izbiral svojo prvo alpinistično opremo.
Po študiju, tvoji veseli fantovščini na Pristavi, opojnih absolventskih počitnicah v Tuniziji in po diplomi sta se najini poti razšli. Skozi leta so ostala le še krajša srečanja. Toda spremljal sem te na tvojih odpravah, prebiral poročila o njih in knjigo o Karakoromu, ki si mi jo poslal. V zadnjih letih sem s pomočjo spleta tu in tam sledil tvojim podvigom v gorah. Občudoval sem tvoje dosežke, pa tudi odličen slog pisanja in lepe fotografije. Vedel sem, kako neizmerno veliko ti pomenijo gore, in kako zelo si prizadevaš združevati ljubezen do gora z ljubeznijo do svoje žene in hčerk. Skoraj ljubosumno sem od daleč spremljal, kako žlahtna prijateljstva si skoval s svojimi soplezalci. Bilo je ganljivo prebirati tvoj globoko doživet nekrolog lani preminulemu Milanu Savelliju, tudi mojemu znancu, tvojemu dobremu prijatelju. Močno občudujem vzdržljivost, pogum, predanost in zanos alpinistov, moč telesa in duha, ki jo nosite v sebi, globoko skrivnost življenja, ki je vsajena in posvečena v vas, tako težko dojemljiva drugim ljudem. Igor, poznal sem tvoja razmišljanja, s katerimi si se v Alpinističnih razgledih zoperstavil pisanju uglednega psihiatra, tudi najinega univerzitetnega učitelja, Leva Milčinskega, ki je pisal o vrhunskem alpinizmu kot obliki indirektnega samodestruktivnega vedenja. Vedno sem verjel, enako kot ti, da je alpinizem najžlahtnejše odkrivanje lepote, smisla in presežnega.
Najino psihologijo in klinično psihologijo si ti živel na svoj način. Že dokaj zgodaj po opravljeni specializaciji iz klinične psihologije si zapustil delo kliničnega psihologa v Psihiatrični bolnišnici Ormož in se vrnil v rodno Črno, v vznožje domačih gora, ki si jih ljubil. Nekoč si mi zaupal, da si strokovnemu področju v svojem življenju zaradi alpinizma dal nekoliko manjšo težo. Vem pa, da si bil dober psiholog in – zelo dober človek.
Moji redki obiski Črne, ki jo sicer vedno nosim v srcu, in moji spomini na Črno so bili vedno povezani tudi s teboj, dragi Igor, čeprav so se najine poti preredko prekrižale. Tudi pred nekaj dnevi, na praznik spomina na naše rajne, sva z Alenko ob obisku groba mojih staršev v Črni zaman upala, da se bomo morda po dolgem času srečali. Nisva slutila, da so bile to ure tvojega slovesa …
Ko si tolikokrat ne vzamem časa za prijatelje, me Alenka opozarja: ”Da ne bo nekoč prepozno in ti bo žal!” V odnosu do tebe, dragi Cigi (”Za prijatelje sem še vedno Cigi”, si mi dejal pred leti), je že prepozno. In zelo mi je žal za vse opuščeno in zamujeno.
Iz Celja v jasnih dnevih skoraj vsak dan zrem proti Peci, Uršlji gori … Odslej bo moj pogled proti koroškim goram še pogosteje privabil spoštljivo misel nate ter prošnjo in upanje, da si našel svoj končni mir.
Drago Tacol