Zgodba o želji po plezanju v Hudičevem stebru sega nekaj mesecev nazaj ko sem letos spomladi Andreja Štremflja prosil za vzpon po Schmidtovi smeri na Matterhorn.  Kljub dobri vremenski napovedi in sveže pobeljenim spletnim fotografijam se je nato izkazalo, da je severna stena praktično kopna ter da bi potrebovala več časa (dni), kot ga je bilo zaradi mojih obveznosti na voljo.  Obrnila sva malo pod rampo. Schmidt bo moral torej še počakati. Je pa Andrej,  alpinist in sploh človek svetovnega formata predlagal (verjetno tudi zato, ker je vedel za mojo željo po alpinističnem izpitu), da poleti  preplezava kakšno lepo alpsko smer. Kar tako, skupaj kot plezalca, izmenično v vodstvu. Kar nisem mogel verjeti mamljivi možnosti, zato sem ga predrzno držal za besedo in komaj čakal na prost avgustovski dan. Andrej je predlagal Hudičev steber, o katerem sem že marsikaj slišal.

Kar dobro sem se pripravil na turo, prebral več zapisov. Poleg Miheličevega, ki sploh ni slab, je najboljši  jeseniški od Darka Bernika (http://www.gore-ljudje.net/novosti/80125/).

Od Koče na gozdu sva krenila ravno tako zgodaj, da se je že dalo brez čelnih svetilk. Dostop traja slabo uro in pol. Andrej mi je prepustil iskanje najboljšega vstopa, ki je desno od belih plošč, za robom. Prvi raztežaj je bil kratek, saj sem se odločil zabiti 2 klina že po ca 30 metrih, ob spominski plošči preminulim  (3. junija 1978 so se pri sestopu v Hudičevem žlebu smrtno ponesrečili Franc Bernik,  Gvido Trampuš in  Aleš Zorč, preživela je le Tamara Likar).̌

Andrej je drugi raztežaj potegnil v celotni dolžini vrvi, kar je bilo dovolj, da sem se orientacijsko malo zmedel in v tretjem potegnil preveč v levo, že proti Hudičevemu žlebu. Iz zelo krušljivega terena je bilo treba nazaj in naravnost navzgor.  Bi pa rekel, da tisto vseeno ni trojka.  Skratka, po drugem raztežaju je treba kar naravnost gor, morda celo malo v desno, nikakor pa ne levo. Naslednji raztežaj sem tako potegnil že malo v petico, kjer je skala res odlična. Nadaljeval je Andrej in naredil sem lahko nekaj super posnetkov, ko se je v elegantnem slogu »sprehajal« po petici. Sledi kamin, ki pa ga ni treba zapuščati v desno prej –  kot pravi Mihelič, temveč se le-ta sam izteče (konča) desno na polici, kjer je za nama pod previsom ostal  možic, ki ga omenja že Mihelič, a so plazovi verjetno opravili svoje. Nato pa se je treba držati nekoliko levo (desne strani raza); morda bi koga zamikali  globoki žlebovi na desni. Svet je krušljiv in po treh raztežajih sva bila na vrhu glave, kjer se jasno vidi, da sta Hudičev steber pravzaprav dva stebra in ne eden. Skala je spet boljša. Vzpon na polici v obliki položene črke V sva opravila po varianti precej levo, ocene tu kar držijo. Sledi še končni žleb, kjer sva vsak trenutek uživala v plezanju v razkoraku, le enkrat sem zarinil globoko v žleb, kamor sta me zvabila klina. Od udobne lope v zgornjem delu žleba je treba v levo čez skok in nato navzgor, od koder kmalu zagledava votlino-preduh, ki je nekakšna skladovnica orjaških lego kock. Od povsod piha,  luknje so v vse smeri stene in nisva se mogla  znebiti občutka, da se bo ta najslikovitejši izstop iz stene, kar sem jih kdaj videl, nekoč zrušil v dolino. Na vrhu pa malica in zadovoljstvo kot že dolgo ne.

Ob sestopu po Hanzovi poti sem dobil spoštovanje do te lepe in skoraj divje smeri sestopa, ki ponekod meji že na brezpotje. Pravi biser naših gora, ki pa gotovo ni za vsakega planinca.

Pri Koči na gozdu in njeni dobri kuhinji sediva na terasi, občudujeva z zahodnim soncem  obsijano Škrlatico, Rakovo špico, Rogljico, Goličico in se zahvaljujeva za enkraten dan v Julijcih.

Za vzpon sva poleg osnovne opreme imela še vsak 3-4 kline, komplet 9 metuljev in zatičev. Vse pride prav.

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar