V sredo smo odrinili v dolino Ishince, kjer so bili cilji Urus, Toclleju in Ranrapalca. Ob dosegu baznega tabora smo zares uzivali v razgledu na Toclleraju. Ko je bila ura dve in cas bujenja sem se zbudil le jaz s polovico nog iz sotora, zvijanje v crevesju me je namvrec pognalo na stran, v sotor pa se nisem mogel vec zavleci. Po dobre pol ure so vstali tudi ostali, se dobre volje najedli in se pocasi spravljali. Ker je spravljanje trajalo predolgo, sem se zavlekel nazaj v sotor, tokrat cel in v spalko. Mrazilo me je celo v puhovki, odlocitev je bila tezka, vendar logicna. Iz kiberniranja me je zbudil Jez, ko je prisel iskat celado in me obvestil, da tudi Gasper ne gre na Urus, saj je tudi on sesut. Zazelel sem jim srece. Ob pol petih so bili nekje proti vrhu pescenega raza, upal sem na njihov uspeh. Ob pol sedmih sem se komaj spravil iz spalke in zacel pakirati za sestop v dolino, stanje je bilo vedno slabse. O svojem namenu sem obvestil Gasperja, ki se je odlocil sestopiti z mano. V refugiu sem se zamenil za klic v Huaraz za rezervacijo taksija. Tako klic kot iskanje denarja za vracilo je trajalo celo vecnost.
Pri sestopu sem prvic dozivel vedno zeljen cilj, hitreje se vzpenjati kot sestopati. Po dobrih stirih urah in pol sva le bila pri jezeru Cochapampa, Pocutje je bilo ze nekoliko bolje. Skrbelo naju ni niti dejstvo, da sem se zakalkuliral in taksi narocil dve uri pozneje, kot sem planiral. Tisti dve uri sva prespala na travi na mocnem visinskem soncu. Ravno ko me je zopet zvilo v zelodcu in sem opravljal potrebo na “samem” je pripeljal taksi. Prva misel: P…. m…. pa glih zdaj je mogo prt!
V Huarazu sma se pocutila ze olimpijsko, zacela sva ponovno razmisljati o hribih in aklimatizaciji. Sednjo bo tezko, saj sva sestopila brez opreme. Razglabljala sva kaj lahko opraviva v trekking cevljih, sigurno pa je bilo, da greva drugi dan v termalne vrelce.
No, zjutraj sva se se vedno pocutila olimpijsko, prebavne motnje so bolj kot ne bile preteklost (Janeta, hvala za vse r’cnije in spremno besedo). Pet pred dvanajsto sva se odlocila, da se ne greva razvajat, pac pa na Japrujirco (4622 m.n.v.) v Cordillero Negro. In tako je tudi bilo, pocutila sva se se naprej odlicno in sklenila, da greva jutri (31.5.) po najino robo v Ishinco in nadoknadiva zamujeno.
Rok
