Jesenska uživancija v Pakli

Pod rokovodstvom Blaža Pika – Strica – organizatorja tabora v Paklenici z doživljenjskim mandatom – je ta vikend potekal že 4. tradicionalni tabor AK Črna v Paklenici v njegovi organizaciji, sicer pa se člani AK Črna bolj ali manj redno tja odpravljajo že vsaj 35 let.

Ideja letošnjega tabora je bila, da se ga izpelje v sodelovanju z AK Ravne. To se je izkazalo za zelo produktivno, saj smo udeleženci med seboj izmenjevali izkušnje (in vodničke – kar je bila, resnici na ljubo, precej enostranska izmenjava;)) ter v mešanih navezah preplezali tudi kakšno smer. S člani AK Ravne smo si bili edini, da so takšni združeni tabori dobrodošli tudi v prihodnje, treba bi jih bilo dopolniti le še z nekakšnim »formalnim« skupnim večerom – najsibo to skupno kuhanje golaža ali pa samo skupno pivo – glavno je, da bi se vsaj en večer vsi podružili za »skupno mizo«. Če parafraziram najizkušenejšega GRS-jevca tokratnega tabora: »Že letos je blo fajn, pa še se izboljšuje…«

Poleg že omenjenega vodje tabora smo se tabora udeležili še Igor Radovič – Cigi, Zdenko Žagar – Zdenč, Grega Lačen – Vačn, Blaž Penec – Bremza, Rok Barbič – Rocky, Gašper Stopar – Nečak in Boštjan Jurič –Boško. Razen Cigijeve Joce in Greganove Eve je »svojo lepo« s seboj pripeljal samo še Rok (kar pa je precej diskutabilno: 1. Tanja se je namreč pripeljala sama in 2. ni povsem jasno, ali se je tabora udeležila kot članica AK Ravne ali kot boljša polovica našega člana;)).

Plezalska béra letošnjega tabora je bila precej bogata, pri čemer je zelo veliko vlogo gotovo odigralo vreme. Tudi najstarejši udeleženci so zatrdili, da tako čudovitega in toplega vremena na jesenskem taboru ne pomnijo. Skratka – štiri dni šajba!

Če pričnem z našim najmlajšim udeležencem Gašperjem, za katerega je bil to po lastnih besedah tabor »Pakleniških klasik«. Poleg Akademske, Centralnega kamina in še kakšne »klasike« s Stricem se je pridružil še Bremzi in meni v Armadillonu (Kuk od Skradelin) in tako preplezal svojo prvo šestko. Gotovo ni bila zadnja.

Rok je nadaljeval svojo neverjetno serijo (približuje se baje stotemu vzponu!). Z Bremzo je zmogel Domžalskega in Juho, s kolegom iz AK Ravne pa sta vpela še nekaj precej težkih smeri v Stupu. S svojo lepo Tanjo pa verjetno ne bosta počivala niti prve delovne dni tega tedna, saj v Paklenici ostajata do torka. Kot smo izvedeli nedavno, sta se v ponedeljek improvizirala v Centralnem kaminu, v torek pa sta počivala v Mali Pakli;)

Tudi Bremza ni zniževal svojega »plezalnega povprečja«, saj je poleg naveze z Rokom plezal tudi z mano – Pero v Stupu, v že omenjenem Armadillonu in še kaj.

Grega se je s soplezalcem Andrejem Gradišnikom iz ravenskega AK v soboto povzpel preko smeri Show must go on (6c, 280m) v nedeljo pa sta z mladim Gregorjem Vezonikom prosto splezala zahtevno, 350 m dolgo Black Magic Woman (7b+). Nista pa se zadovoljila zgolj s prostim vzponom, saj se je po preplezanem najtežjem »cugu« vodilni plezalec spustil nazaj na »štant«, tako da je lahko tudi drugi v navezi preplezal cug v vodstvu.

Blaž Piko je kljub zaposlenosti z vodenjem tabora v vlogi Strica popeljal Gašperja v že omenjene »klasike«. Je pa tudi res, da ni ravno jutranji tip, saj je bil po večerih običajno veliko bolj razpoložen, kot po jutrih.

Tudi Zdenč ni počival. V petek sva preplezala Šaleško in Centralni kamin, v soboto pa sta v preizkušeni navezi s Cigijem osvojila Aniča Kuk po Mosoraški smeri. Njuno iskreno veselje ob doseženem veselju je delil ves združeni tabor (več o tem v Cigijevi objavi »2-krat 117 let« na tej strani). Zdenč je bil po naporni smeri  precej utrujen, zato smo mu naslednji dan nadebudni tečajniki morali pomagati pospraviti šotor;).

Naš načelnik Cigi je poleg naveze s svojim bratrancem v kanjon peljal svojo Joco, s katero sta v Velikem Čuku preplezala Sjeverni greben.

Sam sem v navezi z Bremzo zmogel smer, ki me je mikala že nekaj časa (Pero) in nekaj že omenjenih smeri.

Seveda pa plezanje še zdaleč ni vse, kar smo na taboru počeli. Prelepo vreme bi bilo škoda zamuditi za verjetno zadnje letošnje namakanje v morju Adriatskem.
S pomočjo »pridruženih članov« nam je končno uspelo popiti vino, ki je bilo na taboru v Paklenici že večkrat, kot nekateri člani kluba.
Ob najbolj čudnih urah smo poslušali glasbo; trubadursko liriko upokojenih specialcev ter tradicionalne Andske ritme.
Nekateri so kuhali.
Nekateri celo porivali (pa četudi samo načelnikov avto z izpraznjenim akumulatorjem;)).
Predvsem pa smo se imeli super fajn!

Po naročilu vodje tabora spisal Boško