Prijatelji so me spodbudili, naj kljub dejstvu, da ne gre za izredno alpinistično dejanje, pristop na vrh Kilimandžara letošnjega novembra vseeno opišem na naši strani. Vzdušje, počutje in zadovoljstvo pa je vsekakor bilo izredno, zato bo morda še komu v spodbudo.

Do odločitve za ta konec planeta je prišlo po tem, ko je bilo jasno, da bo kirurška odprava s Španci v mestu Korogwe v novembru 2015 realizirana. Zaradi pogostih bolezni in nepredvidljivih razmer v teh delih sveta (pred leti smo zaradi ebole odpovedali že popolnoma pripravljeno misijo v Gani) je načrtovanje takšnih potovanj nezanesljivo. No, letos se nam je izšlo.

Teden pred tem se je ponujal kot nalašč za vzpon na najvišji vrh Afrike in najvišji vulkan izven Južne Amerike. Tudi zato, ker jesenskega deževnega obdobja še ni bilo na vidiku in je bil v Sloveniji to teden krompirjevih počitnic. Oba brata z ženama sta kopico otrok zaupala starim staršem na raznih koncih Slovenije in skupaj smo odpotovali. Starejši brat Matic je rekel: ”Ja gremo, ampak ne po Coca Cola poti. Potem jaz ne grem.” To mi je bilo všeč, saj sem o gužvi na tej gori že slišal. In res, manj obljudena od naše izbrane poti LEMOSHO je le pot iz Kenije, ki pa je zaradi organizacije logistično zahtevnejša. Tako smo se na goro napotili z zahoda in jo prvi dan obkrožili z džipom, ki nas je odložil na 2000 metrih nad morjem. Vzpon gre skozi deževni gozd med vreščečimi opicami, ki s svojim dnevno-nočnim vpitjem kratijo tudi spanec. Manj vseeno pa mi je bilo zaradi informacije enega od vodičev, da do prvega tabora včasih pridejo tudi sloni. Prav nič si nisem želel, da me v spanju pohodi eden od njih. Naslednje 3 dni se pot vije preko visokogorske savane, pa stepe in nato puščave. Vzpnemo se na višino Mt. Blanca in zopet spustimo na višino Grossglocknerja, kjer prespimo. Dobro za aklimatizacijo. Udobje je na vrhuncu.  Trije vodiči, kuhar, nosači za težko opremo. Pravzaprav odveč komfort, a drugače na Kilimandžaru danes ne gre, če nisi Tanzanijec.

Vsako popoldne nas pere dež, pod najlonskim pončem se naredi vlažna mikroklima, ki pa ščiti tudi pred hladom. Zadnji dan je najnapornejši. Na višino 4500 m prispemo okrog 18h. Po večerji in 2-3 urah spanja sledi polnočno vstajanje in mrzel in strm 6-urni vzpon po vulkanski potki. Hodimo počasi in mraz grize. Zato je svit na “Stella point”-u na robu kraterja na slabih 5800 metrih pravo olajšanje. Do vrha na skoraj 6000 metrih se sprehodimo v zmagovalnem tempu, tam pa nas tudi že ogreje jutranje sonce. Iskrene čestitke vsem mojim sorodnikom za višinski rekord! Več kot zaslužen! Splačalo se je trenirati dolge mesece, kajne? Pred odhodom smo se na to višino, ki ni zanemarljiva, za kratek čas pripravljali tudi v višinskem šotoru. Že vnaprej pa smo se odločno odrekli vsem pomagalom, ki po pogovorih z mnogimi ostalimi pohodniki v obilju spremljajo vzpon na ta afriški osamelec (Diamox, Dexametazon,…).

V naslednjem dnevu in pol sestopimo v dolino po smeri Mweka in uro za tem zatem smo že v hotelu v Moshiju (po 6 dnevih).

Matic, Jani, Tatjana in Maja so odšli po svojih poteh, zame je sledila kirurška misija nekoliko južneje, na začetku katere sem izvedel žalostno novico, zaradi katere bi najraje tudi sam poletel proti domu predčasno. Zapustil nas je Igor Radovič-Cigi. Meni je v zadnjih letih dal še posebej veliko. Ne le v obliki skupaj preživetega dragocenega časa v stenah; predvsem zaradi zorenja ob njegovi izkušenosti. In njegovih razmišljanj ne bom nikdar pozabil. Hvala Cigi!

Bolj se takšne hvaležnosti ne da pokazati, kot v situacijah, ki ti nekdo usluge ne more vrniti. Na primer revnim in bolnim Afričanom. Zato je bila letošnja misija glede na vzdušje nekaj posebnega. Hvala tudi španski zdravniški ekipi, s katero sem cel teden delal in živel in užival (mislim, da je bilo vzajemno). O tem je več na www.kile.si. Ob prostih večerih smo si pripovedovali in poslušali drug drugega življenjske zgodbe. Španci so pozorno prisluhnili tudi obujanju plezalnih spominov z Igorjem in drugimi soplezalci nekega slovenskega kirurga…

Vzpon na Kilimandžaro je idealen za spoznavanje z veliko višino (ne prenizke temperature, udobje taborov, nosači, dobra hrana), zato ga priporočam vsem, ki jih kasneje mikajo tako visoke ali še višje gore.

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar