Včeraj sva z b.p. Bremzo preplezala eno bolj plezanih smeri v ostenju Križevnika – Resnikovo (VI/V, 350m).

Najina tura pa se je začela že dan prej, ko sva v soju čelk iskala pot do bivaka tik pod steno. Da ga morava najti, sploh ni bilo vprašanje, saj Mihelič dostop od bivaka do vstopa v smer opiše kot najkrajšega izmed vseh smeri, kajti “prvega v navezi lahko namreč spodnji spodnji varuje kar s pograda”. Ko sma kakšni dve uri skoraj čudežno s pomočjo opisa vedno znova našla slabo označeno pot, ki pelje mimo Partizanske bolnišnice, sva se znašla pred zagato: na mestu, od koder je votlina z bivakom že vidna, se namreč opis konča z besedami “od tukaj greš levo navzgor do votline z bivakom”. Kljub temu, da sva vedela, da mora biti bivak precej blizu, sva po kakšne pol ure iskanja in neuspešnega svetenja v temo obupala in se odločila, da prespiva kar na bližnjem sedelcu. Kljub temu, da sva podloge, v upanju na luksuzen bivak, pustila v dolini, je bila zvezdnata noč presenetljivo udobna in mehka, le nekoliko prekratka.

Zjutraj sva končno ugledala votlino, ki sma jo ponoči zaman iskala. Do nje naju je sicer ločilo še približno pol ure vzpona. Smer se začne precej napeto in ta napetost ne popusti skoraj do vrha. Ko sva si jo ob povratku ogladovala s SV strani, kar nisva mogla verjeti svojim očem in preteklemu pogumu. S tiste strani smer namreč izgleda noro (pre)drzna. No od blizu ta vtis ni tako hud. Kljub resnemu plezanju ves čas je skala dobra, težave pa konstantne, vendar ne prehude. Ozki, previsni kamin v drugem (oz. tretjem) cugu, ki te pripelje med dvema brutalnima strehama, je verjetno najtežji del smeri. Sploh če se ga lotiš s prevelikim rukzakom! Dober raztežaj nad njim pa se nahaja verjetno najlepša poč, ki sem jo kdaj lezel. Kompakta skala, oster rob s številnimi ‘zobci’, ki nudijo lep oprijem, strmina in izpostavljenost, vse to so atributi te poči, ki jo na vrhu zapira streha, ki ji lahko z enim samim elegantnim gibom pobegneš desno, čez rob v lažji svet. Poč nudi tudi lepe možnosti za zatikanje frendov, ki so, glede na precej razmajane kline v tem delu, kar dobrodošli. Po tem raztežaju je izvrstne plezarije konec; sledita sicer še dva raztežaja štiric in petic, ki pa potekajo po slabši skali in preko splazenega ruševja. Izstopni del mimo vršne stene je najbolje opraviti kar razvezan, saj do vrha pelje kozja pot.

Po občudovanju domačih gora z vrha (ne le Raduha, temveč tudi Olševa, Peca in Uršlja so kot na dlani)sva imela s sestopom  nekoliko manj sreče, saj sva očitno zgrešila najugodnejšo grapo in zavila prveč na vzhod. Tako sva morala kljub štirim abzajlom preplezati še precej grušča in ruševja, da sva se vrnila do izhodišča. Tudi sicer sta za sestop predvideni vsaj dve uri. Ko bi bila gladka plošča v osrednjem delu stene opremljena za abzajl, bi bilo pa prav zares prelepo!

Po sestopu v dolino, ob katerem sva se lahko načudila, kje vse sva se ponoči plazila, je seveda sledil še obvezen postanek pri bližnji kmetiji Govca, kjer sva se okrepilavsak za svojo pot domov; Blaž na Koroško, jaz pa v Ljubljano…

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar