Načrti so eno, izvedba drugo. Ker sem že od nekdaj logistični luzer in mi redkokdaj uspe delovati po planu, mi tudi tokrat ni… Dejan se sicer nekaj trudi z organizacijo, a sem jaz tako netalentirana za to, da posledično tudi on popuši. Pa verjamete ali ne, večkrat je zato še bolj zanimivo, lepše in nasploh boljše.
No, plan je bil, da brž ko Dejan zaključi s službenimi obveznostmi, oddrviva proti Paklenici. Pričakovano je delal pozno v noč, tako da sva že na začetku prestavila čas odhoda. V četrtek zjutraj sva počasi premikala jutranje riti in glave (priznam, kriva sem jaz), tako da sva se spokala od doma šele okrog 11h. Pot se je vlekla in vlekla in končno sva prispela. Pa ne v Paklenico, ampak v Dabarske kukove. ČUDOOOVITO!!! Odločitev je bila pravilna. Sicer v hlad oviti Velebitski kuki so se nama predstavili kot čudoviti, osamljeni vršaki in mislim, da se naju je stena kar malo razveselila. Zahajajoče sonce, hladen vetrič, petje ptic in dobra skala so poskrbeli za popolno popoldne. Splezala sva smer La forza dell’ ignoranza (6b, 105m). Ker sva bila (predvsem jaz) tako navdušena nad mirom, lepoto in divjino Dabarja, sva podaljšala obisk še za en dan. Za spanje sva se premaknila do Karlobaga, saj je bilo ob morju kar 10 stopinj topleje. Obmorsko mestece pa mrtvo, tako da bi lahko šotor postavila kar na parkirišču, a sva se odločila za spanje v avtu. Na srečo naju niso pojedli komarji in sva se zjutraj hitro zagnala nazaj v hrib. Zajtrk ob razgledu na morje oblakov v kotlini Ravni Dabar je kljub nizkim temperaturam poskrbel za tolikšen estetski užitek, da se nisva kaj dosti pritoževala.
Ko so se temperature malo dvignile sva šla pod steno. Tudi tokrat v Rujčin kuk. Najprej uživanje v Velebit expres (5c, 120m), nato pa fajtanje v Via Manuela (6b+, 145m). Plezarija čudovita, a meni je v drugi kar malo primanjkovalo mišične mase in vzdržljivosti. Težave kar konstantne in jooooj – utrujena! Je pa zato zadovoljstvo na vrhu toliko večje.
Zvečer sva se odpravila proti Paklenici, oba prvič, in vtisi so sledeči: preveč ljudi, vsak kriči svoje, ptičev se ne sliši in tako nikakor ne moreš uživati v mirnem plezanju. Počutila sem se kot ena ovčka v čredi, vsi kar nekaj počnemo in nihče nič kaj srčno ne stopa v hrib. Pač plezanje, kar nekaj. V tem se jaz ne vidim in pri plezanju iščem ravno tisto nasprotje temu hrušču. “To many cooks in the kitchen spoil the broth.” Verjamem, da se še kdaj vrnem in upam, da najdem kaj tišine v tem kanjonu Winnetou-ja. Med postopanjem pod steno sva naletela na Barbiča in Ježa, ki sta nama svetovala Bračni smjer. Glede na plezarijo prejšnjih dni, sva celo smer zehala in se zgražala nad kričanjem iz vseh strani. Kamin v smerci je ok, a po pravici povedano, sem pričakovala kaj več. Pričakovanja znajo biti ena največjih ran resničnosti in je velikokrat bolje, če jih ni.
Uživajte,
Nika
—slik je zelo malo—
5.431 Responses
Bravo Nika, se strinjam. Še ena romantična duša. Saj nismo plezalne mašine.