Lofoti

Konec junija smo se za mesec dni odpravili na družinsko potovanje po Skandinaviji. V skupno 8.800 prevoženih kilometrih nas je pot vodila v Copenhagen, prestolnico Danske, čez Oresundski most v Malmo, preko Göteborga v Oslo in do nekoč norveškega glavnega mesta Bergen ter naprej čez nešteto fjordov do Trondheima in do mesta Bodø, ki služi kot izhodišče trajekta na Lofote.

Vsi prejšnji postanki so trajali največ dan, na Lofotih pa smo se ustavili za teden dni. Plezanje v teh granitnih stenah me je povsem očaralo, zaradi mojega nepoznavanja področja nisem pričakoval takšne visoke kakovosti okoliškega plezanja, da o prečudovitih razgledih sploh ne zgubljam besed. Če sem prej mislil; Lofote je potrebno videti, lahko zdaj z gotovostjo trdim, na Lofote je potrebno hoditi plezati! Dodatna fascinacija pa je, ko prestopiš arktični krog in ti sonce sveti celih 24 ur. Ni se potrebno spraševati kdaj boš vstal, ne nastavljaš si budilke in se ti nikamor ne mudi.

S kolegom Georgom, ki se nam je pridružil teh par dni na Lofotih sva opravila tri lepe vzpone. Za privajanje in spoznavanje s tukajšnjim načinom plezanja sva izbrala najbolj znano klasiko Vestpillaren direct (VI) v gori Presten, ki se takoj nad morjem strmo dviguje do slabih 500 metrov.

Naslednji vzpon sva opravila prav tako v Prestnu in sicer smer Codfather (VIII-). Ime avtorja smeri mi je dajalo slutiti, da bo šlo za resno plezanje, kar se je kasneje tudi izkazalo. Mick Fowler, ki je potegnil drzne linije po praktično vseh gorstvih sveta se je podpisal tudi na Lofotih.

Za zaključek plezanja na Lofotih sva izbrala Vågakallen, goro, ki se ponaša z dolgim dostopom in sestopom ter navpično 600 metrsko steno. Bonattijev steber Lofotov so proglasili granitni steber imenovan Storpillaren, ki zaznamuje severno stran te gore. Prva smer, ki so jo preplezali v njem pa Storpillaren direct in ta je bila najin cilj. Kakor prejšnji dve smeri je bila tudi ta povsem »trad«, torej s sprotnim nameščanjem varoval kot so friendi in zatiči. Plezanje je bilo ves čas konstantno okoli VII, najtežji raztežaj pa je bila poševna poka v rahlo previsni plošči z oceno VIII-. Kljub vsemu pa daje največji priokus resnosti ture pred zadnji raztežaj, ki je ocenjen s VII in ga je potrebno v velikem delu preplezati brez varovanja, saj gre za gladko in nerazčlenjeno navpično ploščo, brez možnosti nameščanja varoval. Večina navez se zaradi tega odloči, da izpusti zadnja dva raztežaja ter preči v desno in po krušljivem skrotju do roba stene, kar iz mojega stališča predstavlja neuspeli poskus! Midva sva za vzpon potrebovala 13 ur od avta do avta, kljub temu da vodniček opisuje da gre za dvodnevno turo.

Naše potovanje se je nadaljevalo še preko Finske, s trajektom iz Helsinkov v Stockholm na Švedskem. Ne plezalni del poti je prekinil en plezalni intermezzo na Švedskem, na področju Bohusläna, severno od Göteborga. Gre za kar obsežno področje z eno ali več raztežajnimi smermi, v granitu. Večina smeri so »trad« poči, še sidrišča so redko opremljena. Vredno obiska!

Grega Lačen