Logarska dolina, Zajzera, Iseltal in Gastainer Tal

V naslovu omenjene doline sem obiskal v zadnjem podaljšanem vikendu. Z izjemo Iseltala, kjer sem plezal v družbi Koroških himalajvec, sem led izsiljeval z Andrejem Ježem. Oba iz Šotndorfa, en član AK Ravne, drugi član AK Črna, sva se, po prvem opravljenem vzponu v Maltatalu pred tremi tedni, kar nekajkrat navezala na štik.

Ker sem imel Malte in nasploh avstrijskih slapov v letošnji sezoni vrh glave sem za soboto 23.2.  predlagal plezanje v Logarski dolini. Tam sva preletela Palenka (I, 2/3, 100m) in se navezala v Sušici (II, 4, M, 150m), kjer so nama delali družbo kolegi iz Slovenjske Bistrice. Po prvem bogatem cugu je sledilo gašenje oz. plazenje po celem snegu do drugega cuga. Ta pa je bil predvsem praskanje po skali. Čeprav nisva imela občutka, da sva plazala, sva se zadovoljna odpravila domov.

V petek 1.3. sva se odpeljala pogledat v Zajzero s ciljem preplezat  slap La bella Furlana (III, 4+, M, 210m). Od Kocke sva krenila prav prijazno uro in bila v Zajzeri v soju prvih jutranjih žarometov. Ambient je bil fantastičen, saj megle, ki naju je spremljala vse do Ovčje vasi, v Zajzeri ni bilo. Kljub zgodji uri (7:30) na parkirišču nisva bila prva. Prehitela sta naju dva Slovenca, ki sta na najino veliko veselje bila turaka. Pri gažejnju snega do pod smeri so se Andreju pridružili še člani Železničarja (vsaj mislim tako), sam pa sem ta čas s smučmi že pristopil do stene. Za plezanje sva izbrala varianto čez svečo in nato v levo po zadnja dva cuga. Tu se je začelo praskanje po skali, saj je bil led zelo nekompakten in se pod silo cepinov v velikih kosih luščil od stene. V zadnjem cugu je bilo ledu oz. snega le za vzorec.

V soboto 2.3. sem se podal z Andrejem Gardišnikom, Ludvikom Golobom – Ikijo in Grego Lačnom na Tirolsko plezat Zedlach Eisfall (IV, 4+, 560m). Objavo iz slapu je na strani AK Ravne podal Andrej: www.akravne.si/2013/03/04/zedlach-eisfall-v-iseltal-u-na-vzhonem-tirolskem/ . Na poti domov sem bil zelo zadovoljen saj sem bil prepričan, da je zaradi načrtovane službene poti bil to moj zadnji slap v sezoni.

Pa je naneslo tako, da sem v ponedeljek , namesto da bi šel na letalo, klical mlajšega od Andrejev če ima naslednji dan čas. Ponovno me ni zaročaral, saj je bila pritrditev izstreljena kot iz topa. Tako sem od doma štartal ob čisto nečloveški uri (4:00), na Poljani pobral soplezalca ter ob 7:30 že zrl v rajski zatrep v dolini Anlauftal. Pogled na plezalca v drugem cugu planiranega slapa Mordor (IV, 5, 315m) nama je skalilo idilo in sanje po samevanju v željenem slapu, kar naenkrat se nama ni več nikamor mudilo. Ko sva prišla do pod stene ob cca. 9ih je bil slap že v celoti obsijan. Močan veter, 10°C več od napovedene temperature (zjutraj napovedano -4°C) in spomladansko sonce so botrovali tajanju ledu. Ko je iz stenev vpadnico slapu priletel prvi odtaljen hladilnik  in se razletel nekaj metrov od Andreja, sva si bila edina v odločitvi o umiku. Zatrep ponuja vrsto variant plezanja, zato sva si lizala rane v Fenstergucker-ju (III, 5, 120m) in Federweiss-Fall-u (III, 4, 180m). Sol na rane pa so nama v teh smereh posipali Poljaki, ki so kot strela iz jasnega zasedli oba slapa. Le hitro plezanje (beri prehitevanje) nama je omogočilo tudi varno plezanje v detajlih splapov. Sredi plezanja drugega slapu sva dobila potrditev o pravilni odločitvi o uvmiku, saj je čez isto steno nekaj slapov naprej priletel ogromen plaz in se ustavil šele ob potoku sredi doline. Na srečo takrat ni bilo v plaznici nobenega plezalca.

Rok