Do sobote zvečer so meteorologi napovedovali lepo vreme, zato sva s Tadejem sklenila, da je sreda po službi skrajni čas, da se odpeljeva proti najinemu cilj – enemu zadnjih treh problemov Alp. Zaradi enostavnejše in hitrejše cestne povezave sva se odločila, da pod goro pristopiva iz Cervinia, kar se je na koncu pokazalo za ne najboljšo odločitev. V toplem sončnem vremenu sva se z gondolo dvignila na 3.480 m visoki Plateau Rosa in se odsmučala do vznožja podstavka Hornlijevega grebena, imenovanega Hirli, preko katerega so z lestvami in jeklenimi podesti nadelali pot. Prvi pogledi proti severni steni Matterhorna so nama vzbudili dvom o smiselnosti najinega početja, stena je bila videti kopna bolj kot v najvišjem poletju. Vseeno sva drug drugega prepričala, da je severno ostenje zamaknjeno v desno in da nimava realnega pogleda nanj. Ob pol štirih sva zapustila Hornlijevo kočo in ob pol petih zaplezala v prve raztežaje vstopnega snežišča, ki je ponujal trd steklen in mestoma črn led. Kljub večinoma zamudnemu plezanju v skali sva vrh rampe dosegla ob 12.00 uri in že skoraj ulovila navezo, ki je vstopila dan pred nama. Ko sva bila dva raztežaja pod njima, je prvi v delikatnem mešanem raztežaju padel, tako da ju je še preden sva prišla do njiva iz stene potegnil helikopter. Višje ko sva bila, težji so bili raztežaji, stena je bila praktično kopna. Ob 23.00 uri sva priplezala na vrh Matterhorna in takoj začela sestopati po normalki, v želji da doseževa bivak Solvay in v zaveterju prespiva preostanek noči . Ne vem točno kje sva zgrešila normalko, ko sva se spustila pregloboko v vzhodno steno misleč, da sva na območju bivaka ter sva zaman par ur tavala levo, desno navzgor in navzdol. Vsak je vsaj nekajkrat videl bivak, toda ko sva prišla bliže je bil to balvan ali sneg. Tik pred svitom sva se sesedla na polico in sklenila počakati dan. Ko se je začelo daniti, sva mislila, da sva že daleč pod Solvayem. Prve sončne žarke sva brezskrbno in željna toplote vlekla nase, nakar naju je zableščal sijaj pločevinaste strehe bivaka Solvay daleč pod nama. Ta ugotovitev in grozeči oblaki, ki so se valili iz Italije, so naju podžgali, da sva takoj začela s prečenjem iz osrednjega dela vzhodne stene proti Hornlijevemu  grebenu in nadaljevala sestopanje. Malo pod Solvayem naju je zajela megla, veter in močno sneženje, v roku dveh ur je zapadlo pol metra snega. Poslabšanje je prišlo dvanajst ur pred napovedanim. Nadaljevanje sestopa je bilo skoraj nemogoče, s pomočjo telefonskih klicev zermattskih reševalcev in Urbana Ažmana sva nekako našla pravo pot in se prebila do koče Hornli. Po krajšem počitku sva nadaljevala pot proti dolini in ker je bila vidljivost manjša od pet metrov, vsa okolica pa je bila pobeljena s svežo snežno odejo, sva bila ponovno obsojena na iskanje poti. Po dveh urah hoje sem in tja sva v tretje le našla pravo smer in odgazila proti dolini. Na podstavku Hirli nikakor nisva našla pravega kuloarja, saj se veter, megla in sneženje še niso umirili. Po ponovnem tavanju sva zopet poklicala za usmeritev in nekako se nama je uspelo pribiti čez nekaj stometrsko bariero. Ko je Tadej nekaj metrov pred mano v trdi temi ugledal smuči, je bil prepričan da gre zopet za fatamorgano. Na srečo tokrat ne!  Po sveže narejeni progi sva s čelnimi baterijami odsmučala  v Zermatt in ob polnoči izčrpana padla v posteljo. Naslednje jutro, ko bi se morala le še z gondolo odpeljati proti Cervinii, le ta ni obratovala zaradi močnega vetra in sneženja. Nič več naju ni presenetilo, kajti na tej turi ni bilo nič samoumevno in vse, kar se je lahko zakompliciralo, se tudi je! Tekom dneva sva žičničarje uspela prepričati, da sva prejšnji dan prismučala v Zermatt in ker že prejšnje popoldne žičnice zaradi slabega vremena niso več obratovale, sva ostala tukaj. Tako so naju s sanmi pripeljali od Trockener Steg do Theodulpassa od koder sva odsmučala v Cervinio.

Tura je tako za naju dobila popolnoma drug priokus in stopnjo resnosti kot sva jo predvidevala, zimskega Matterhorna  se bova spominjala drugače, resneje.

 

Grega Lačen

(Schmidtova smer, 1.200 m, ED, zimska ponovitev, Tadej Zorman, Grega Lačen)

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Ob tem imenitnem in velikem dosežku naših pobov sem se spomnil prvega KOROŠKEGA vzpona v tej steni, ki so ga pred petintrideset leti opravili: Rok Kolar, Milan Kolar, Soilveser Lupša in Jože Emeršič. Preberite originalni članek Roka Kolarja, ki je bil objavljen v PV ter zimski vzpin Grega in Tadeja bo še bolj dragocen,………

    Andrej Špiler
    __________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

    SEVERNA STENA MATTERHORNA
    Avto: ROK KOLAR
    Dan je pričel ugašati, skalni stebri so postajali vse temnejši, le snežne in ledne strmine so se še svetile. Iz prenapolnjene koče smo se zatekli na greben nad njo. Z nami je tudi Amerikanec Pat, prijazen fant, ki se je s prijateljem prišel poskušat v Matterhornu. Pripoveduje mi, kako plezajo v Yosemitih. Druščini, ki se je zbrala okoli naju, prevajam, V svojem škrlatu se nam na vzhodu smehlja Monte Rosa. Res, božanski je njen nasmeh in občutek imam, da nam želi srečen vzpon.
    Počasi se oblačimo, Milan in Silvo kuhata pasulj, vmes pa neprestano govorimo, da bi pozabili na napore in nevarnosti, ki nas čakajo še nocoj.
    — Bolje, da nesemo hrano v steno, — glasno premišljam, — saj v vodniku piše, da so dobri prostori za bivak.
    — Pa ja! — se strinjajo, kajti iz tabora na Theodolu, dolge tri ure naporne hoje, smo prinesli premalo hrane s seboj.
    Med gore se je splazila čarobna tiha noč. Odvečno hrano smo spravili v moj velikanski nahrbtnik in posedli za mizo, vsak s svojimi mislimi. Turisti so že odšli spat, saj jih vodniki že ob dveh vržejo iz postelj. Le kaj bomo doživeli v steni, kaj če nas preseneti vremenski preobrat? V viharju mora biti strašno tam gori, te slave ta stena najbrž nima zastonj.
    Poberemo nahrbtnike in se zapodimo v noč. Sneg je še mehak, ni še zmrznil, zato se nam vdira. Pošteno nas zanaša, ko prečimo snežišče s Hornlija proti steni. Nataknemo si dereze in prižgemo svetilke. Na nebu utriplje vse polno zvezd, le lune ni od nikoder. Dolgo smo pričakovali ta trenutek in zdaj kar ne morem verjeti, da se res odpravljamo v razvpito severno steno Matterhorna, saj je vse tako domače. S strmega snežišča zaplezamo v skalovje, z njega pa zopet na snežno vesino. Nenavezani hitro napredujemo po ozkih žebičkih, ki so jih napravili plazovi. Zaustavi nas zelo široka krajna poč, a kmalu na desni najdemo prehod in se pričnemo navezovati. Pred tremi dnevi smo že bili na tem snežišču. Od dvanajstih do dveh smo stali spodaj, zijali gor in iskali prehode. Hoteli smo ugotoviti, koliko je resnice o padajočem kamenju, pa ni priletel niti kamenček.
    — Od kod steni tak strašen sloves? —
    — Madona, če bi imel dereze in vrv, bi se kar sedaj zapodil gor — je dejal Emri. Vse skupaj se mi je zdelo varljivo. Ledišče je bilo videti dolgo komaj za tri raztežaje, skala pa tudi ni bila videti preveč zasnežena. To nam je močno dvignilo moralo, s katero smo bili še pred dvema urama čisto na koncu. Helikopter je namreč reševal ljudi s Solway-hutte, zasilne koče pod vrhom gore, pa sem vprašal glavnega reševalca, ko je helikopter pristal, kaj meni o razmerah v steni.
    — Nemogoče, — je odgovoril, — preveč snega in ledu, štirje se že vračajo iz stene. —
    — Poglej tja, proti levi, — mi je kazal, — z vrha sta dva padla, tam, na skali, ležita! — Zelo dobro je znal angleško.
    — Pa lahko gremo pod steno ob tej uri? — sem ga vprašal.
    — Zakaj pa ne, seveda lahko greste, vendar je ravno tam lani nekoga ubil kamen, ki je prisikal iz stene ! —
    No ja, dobro nas je potolažil. Odšli smo pod steno.
    — Vsaj oglejmo si jo, če smo že tako daleč prišli —, smo bili istih misli. Da bi jo preplezali, pa tako nihče ni več mislil.
    Na snežni strmini smo potem srečali dva Nemca in dva Francoza. Vračali so se iz stene, kjer so bili tri dni in so morali obrniti zaradi snežnega meteža in plazov. Izčrpani so bili in nič pametnega nisem mogel zvedeti od njih! Samo: — Lavinen in Eiss. — Milan prične plezati, vrv mi počasi teče med rokami. — Le kaj dela? — se sprašujem, misleč, da je nad krajno počjo že kar gladka ledena strmina, po kateri moraš samo stopati in na nič misliti. Končno vrv steče. Ko se potegnem čez prvo vzpetino, vidim, kaj ga je zadržalo. Vse skupaj je en sam mehak, snežni most. Plezam kot po jajcih. Tu in tam se noga udre in pod njo zazija luknja. Emri pleza za mano. Kmalu pridem na trdno snežišče in že sem pri Milanu. Splezam še 40 metrov in ko se vrv napne, izkopljem stojišče, zabijem cepin, ugasnem svetilko na čeladi in varujem. Čudovita noč je. Spodaj, pod sabo, vidim tri utripajoče lučke, ki plezajo proti meni. Na desni je Zermatt. Vse polno raznobarvnih luči, kako neresnično! Spredaj se rišejo na nebu V Valliške Alpe, nad njimi pa so razsute mežikajoče zvezde. Glavo naslonim nazaj na sneg in jih gledam. Prepoznam to in ono ozvezdje in štejem utrinke. Sedem jih naštejem, preden pride Milan do mene. Pleza dalje, vrv kmalu poteče. Prižgem svetilko in odidem naprej. Silvo je prišel že skoraj do mene, pa imata krajšo vrv in izkopati si mora novo stojišče. Plezarija je čudovita. Kdo bi si mislil, da bom v tej zloglasni steni tako užival! Hitro nama gre, saj plezava le po pet, deset minut en raztežaj. Naenkrat zaslišim oddaljeno brnenje letala, naslednji trenutek pa mi zahrešči mimo glave takšen trušč, da o čem takem še sanjal nisem, pa sem že marsikje slišal padajoče kamenje. En sam kamen je priletel in tako hitro odtulil, da se še prestrašiti nisem imel časa, kaj šele, da bi si nahrbtnik potegnil na glavo! Plezanje je kar izgubilo svoj čar. Ta prekleti kamen nam je nalil strahu v kosti. Sedaj smo videli, kaj je lahko Matterhorn, če hoče. Komaj čakam, da bo konec te snežne vesine. Pa je ni in ni. Vidim pa samo deset metrov predse, do koder seže soj svetilke. Še dobro, da je v snegu nekaj sledi prejšnjih plezalcev. Drže bolj v desno. Vedno bolj strmo je, pa tudi sneg je postal trd ko kost. Zdi se mi. da se že s trebuhom dotikam strmine. »Naštepala« sva kar osemnajst raztežajev po ledišču. Globoko spodaj na snežišču opaziva dve lučki.
    — Najbrž sta Poljaka, — si rečeva. Čudno se mi zdi, da sta se odpravila v steno, saj se mi je prejšnji dan zdelo, da se le repenčita, ko sta rekla, da bosta vstopila za nami.
    — Da smo le v skalah, — si rečeva — bomo lahko vsaj kje kaj pojedli in spili. Pošteno me je izsušila ta »dirka«.
    Tudi Emri in Silvo sta že prišla do naju. Vse skupaj je postalo še bolj navpično, še za varovališče ni prostora, kaj šele za malico! Pričnem plezati. Najprej strm trd sneg, potem nekaj metrov votlega, tankega požleda, nato skala. Oprimki so še kar dobri, kolikor jih sploh je. Tu in tam dereza nekoliko zdrsne in ukreše iskro. Plezam proti desni. Držim se le za lusko in preprijemam, z derezami pa škripljem čez plato. Zabijem klin, desno derezo zarijem v požled in splezam še nekaj metrov.
    — Konec vrvi! — se derejo spodaj vsi trije. Razbijem požled, zabijem klin in varujem. Stopala me bolijo od napora, ko moram stati na konicah derez. Milan kmalu pripleza do mene in se zažene po strmem požlejenem žlebu do skal in nad njimi varuje. Ne vidim ga, ker svetilka ne nese tako daleč. Vse je črno. Nad njim slutim le temne previse. Le kaj bo zgoraj? Moramo jesti, da nam ne poidejo moči!
    — Heej! Je kaj prostora pri tebi? — ga vprašam.
    — Nee! Malo više bomo pa najbrž že lahko jedli! — mi zavpije dol.
    Tako smo plezali še kakih sedem raztežajev navzgor proti desni, primernega prostora pa ni in ni bilo. Medtem so zvezde ugasnile in pričelo se je daniti. Strahovit mraz je pritisnil. Na sebi imam poleg hlač le srajco in vetrovko, saj je bilo ponoči, ko smo pričeli plezati, prav toplo. Z Emrijem stojiva na ozkem grebenčku in preklinjava vsak svojega soplezalca, češ da sta prepočasna. Treseva se ko šiba na vodi. Komaj čakava, da bova lahko pričela plezati. Končno Milan zavpije: — Varujem! — in me odreši mučnega čakanja. Vendar v skalah ni nič bolje. Napredujem počasi. Plezarija je postala zaradi krhkega požleda skrajno kočljiva. Goljufam se na konicah derez, cepin pa še za ravnotežje ni dober. Ko zabijem oklo v led, se led razleti na vse strani in mi brizgne v obraz. Na težjih mestih piham kot lokomotiva. To še toliko bolj zaradi praznega želodca in višine, saj že včeraj nismo nič pametnega pojedli. Kar nekam navadil sem se že na to kočljivo plezanje, vendar je telo venomer napeto do skrajnosti. In to izčrpava. Po nekaj raztežajih se stena rahlo položi, tako da nad glavo nimamo več brezupnih črnih previsov, ampak je tam čudovito temno plavo nebo. Pričenjali smo že verjeti, da imamo steno v »žepu«, saj smo na levi opazili Solvay-htitte, nakar pridemo pod strm žleb, na debelo požlejen z gladkim ledom. Tu se smer razcepi. Po žlebu drži lažja varianta, ki je nevarna predvsem zaradi padajočega kamenja, desno pa težja, ki je pred kamenjem varna.
    — Dovolj imam tega prekletega tankega ledu, — si mislim in zaplezam v desno. Na skali je za ped na debelo suhega snega. Že zdavnaj sem prenehal razmišljati, ali bo dereza držala ali ne, ko bom stopil nanjo. Tu mi ne preostane drugega, kot da zabijam dereze v tanek, prhek sneg in si mislim, da mi ne more zdrsniti. Ko vrv poteče, malo pobrcam v sneg in stojim tam, klin pa zabijem v prhko skalo pod snegom in varujem. Milan pride mimo mene in zapleza v navpično rumeno skalovje. Nad sabo opazi tudi nekaj klinov. V vsej smeri smo naleteli le na en klin, tukaj pa jih je naenkrat cela vrsta. Spleza nekaj metrov, preklinja in modruje, da tu ne more biti prava smer, ker je pretežko. Rečem mu, naj sname dereze. Obesi se na klin in si jih odveže. Medtem sem jaz oblekel puhasto bundo, ker me je spet zazeblo, tudi košček čokolade sem našel v vetrovki. Silvo pripleza že skoraj do mene, ko se Emri spomni, da bi bilo bolje, če bi šla kar po kuloarju navzgor. Brez derez gre Milanu mnogo bolje. Prepleza strm odstavek in me varuje. Splezam do skal in si snamem dereze. Pričnem plezati po majhnih oprimkih in šele sedaj opazim, da imam konice prstov rahlo omrznjene, tako da ne morem dobro tipati za oprimki. Kmalu priplezam do Milana. Oba se strinjava, da je bilo »pet plus«.
    — Še kake tri, štiri raztežaje, pa bova na vrhu, preudarjava. Plezam po zasneženi skali. Vse je zameteno, oprimkov pa nikjer. In še veter je pričel pihati. Na desni je tri metre od mene lep žlebiček, pa nikakor ne morem tja. Plezam po konicah prstov ob njem, ko pa vrv poteče, moram prečiti v žleb. Zdi se mi, da visim v zraku. Tistega, na čemer stojim, sploh ne vidim. Končno le zabijem čevlje v sneg, ki pa je le pet centimetrov debel, spodaj pa gladka skala. Ne vem, zakaj mi niti enkrat ni zdrsnilo. Najbrž mi je strah podpiral noge. Bolj desno opazim, da je sneg debel kar 15 centimetrov in tam si izdolbem stojišče. Cepina gre le pol v sneg, klina pa tako ni kam zabiti. Varujem Milana, ki se goljufa po majhnih stopih spodaj in preklinja, ker ne more v žleb.
    Od nekod je priletel helikopter poln turistov. Kroži nad nama, turisti pa opazujejo na skale prilepljeno senzacijo tam spodaj. Gledam Milana in si mislim: — Sedaj boste imeli enkratno predstavo, če mu zdrsne … Nič takega se ni zgodilo in helikopter je odletel. Milan se loti prečke. — Zdaj pa ne vem, kaj bo, — mi sporoči. Pa je bilo. Kmalu je bil pri meni. — Še dva, tri raztežaje. pa bova na vrhu in bova lahko jedla, — meni. Ko jih splezava, se nama odpre nov razgled. Kake štiri raztežaje više vidiva ogromen, rjav previs, nad njim pa slutiva vrh. Hoja po tem strmem, prhkem in tankem snegu nad 4000 metrov je prav morilska. Noče in noče je biti konec, midva pa potrebna hrane in pijače pihava kot dve črpalki in se počasi pomikava navzgor. Plezava po ozkem, izpostavljenem grebenu, silovit veter pa naju meče dol. To je za živce! Ko loviš ravnotežje po ozkem razu, se ti zaleti sunek vetra v bok, kot bi te butnil medved. Pa še oba naenkrat plezava. Nebo je popolnoma jasno, zato sta
    Za neko skalo, dvajset metrov nad mano je tisti rjavi previs, mi je zadosti tega. Zabijem klin m varujem Ko pripleza Milan do mene, odpreva nahrbtnik in pojeva nekaj čokolade Sedaj plezava levo od grebena ki se kot val na morju vzpne v rjavi previs, z strmega snezisca tu m tam gledajo skale Celo na klin naletiva. Ko priplezava do vrha snežišča zagledava pravi vrh Spodaj, daleč pod nama pa vidiva Emrija in Silva, ki plezata gor Ko premagava kakih sto metrov ozkega, položnega grebena, se ta preneha vzpenjati. Vrh se zareze pred nama kot nekakšno dolgo nožasto razočaranje. Kakih 50 stopinj strmo snežišče, 5 metrov pod robom ga reže pot, ki so jo shodili turisti, na drugi strani pa prepad. Na italijanskem vrhu sva. — Preplezala sva severno steno Matterhorna — si pravim. Vendar se sploh ne zavedam, da so sanje postale resničnost. Globoko notri je zakopano veselje, ki bo šele čez nekaj dni privrelo na dan, pa bo takrat silneiše Vem le to da je vzpenjanja konec in da v tem prekletem mrazu in strmini ne bova mogla jesti, niti počakati onih dveh. Ture pa še zdaleč ni konec, saj sva še strašno visoko in se bova se precej nagarala, preden bova prišla dol. Ura je pol enajstih Spodaj se pričenja oblačiti in megle se vlačijo sem in tja, vendar se čudoviti »horni«’ vse naokoli se vedno drzno zapikujejo v temno nebo. Prečiva na švicarski vrh in začneva sestopati. Naletiva na prve turiste. Tudi Poljaka, ki sta se prejšnjo noč za nami obrnila sta ze tu. Pravita, da sta zgrešila smer. Prave banje, ne stopinje, smo puščali za sabo’ pa sta zgrešila! Sestopava po vedno strmejšem snegu. Nazadnje prideva do skal in se spuscava po debelih vrveh čez navpične skoke. Greben je strašno dolg Od daleč je Matterhorn ena najčudovitejših gor; od blizu pa le kup razbitega, rjavega kamenja, iz katerega bi rad čimprej izplezal. A vseeno sem ga vzljubil, šele sedaj spoznavam, da ga imam vedno rajši, ko ga doma gledam na sliki in se spominjam napete in lepe plezarije v njegovi na videz najbolj odvratni steni… Daleč spodaj sva malicala in počakala Emrija in Silva. Potem smo sestopali nenavezani Pri koci Solvay je bilo toliko prostora, da smo se lahko usedli. Kar naenkrat sem zaspal. Pot dol smo komaj našli, tako strma je. Plezanje je še vedno napeto kajti če bi zdrsnil, bi se zapeljal do dna. Z Emrijem sestopava zadaj, ker ga je pričel mučiti čir na želodcu. Ta križev pot, nekajkrat sva namreč še zašla, se je končal na koči Hornli ob šestih popoldan. Do devetih smo bili v koči in se pogovarjali z Amerikancema, ki nista odšla v steno. Oskrbnica mi ni hotela dati coca-cole za šilinge ko pa je zvedela, da smo preplezali severno steno, mi jo je dala kar zastonj. Potem’ je prišel »sef« in oznanil: — Finito! — in oditi je bilo treba. Milan in Silvo sta odšla na Theodul v tabor, midva pa sva ugotovila, da imava sebe preveč rada za takšno mučenje namreč dež je pričel rositi, in sva kar na koči prespala. Devetnajst ur se nisva prebudila!
    Severna stena – Schmidtova smer; v juliju 1977 plezali Milan Kolar, Jože Emeršič, Silvo Lupša
    V steno smo vstopili ob, 22-30′ na vrhu Pa smo bili ob 10.30 naslednjega dne. To je bila šesta jugoslovanska ponovitev te smeri.


Objavi komentar