Pa je le prišel čas za Matterhorn. Tako sva se z Boštjanom v četrtek odpravila proti Zermatto. Na petek v jutru okoli druge ure sva prišla v kamp Tasch, kjer sva imela nekaj časa za počitek. Zjutraj na vlak do Zermatta, potem do Furija in nato z gondolo do Schwarzsee-ja  na 2586 m kjer se začne pešarija. Od Schwarzsee-ja do Hornlihutte na 3260m je lepa uhojena pot, kjer nisva srečala veliko ljudi, zato sva bila že v skrbeh da nisva spregledala vremensko napoved. Pri Hornliju pa sva že videla nekaj več ljudi in še več izmučenih obrazov, pa tudi nekaj nasmejanih se je našlo. Tukaj sva malo počila nato pa gas naprej. V spodjem delu kjer je skalovje bolj položno sva naletela na nekaj oskih stezic, kmalu pa sva morala zaplezati na strmi greben. Ponekod naložene skale, ki samo čakajo na nekoga, ki jih bo sprožil v dolino. Pogosto je bilo potrebno prav po mačje splezati čez skalne stolpe sumljive kakovosti. Pravzaprav težavnost ni velika, le orientacija je tukaj zahtevna, sploh v spodnjem delu do bivaka Solvay. Kr hitro si lahk v navpičnih in gladkih odsekih, ki ti poberejo moči in dajo globino pod nogami. Nekajkrat sva se z grebena ozrla v sneg odeto severno steno, kjer so tudi bile naveze. Skala v srednjem delu je bila nekoliko boljša kot v spodnjem. Okrog pol štirih sva prispela do bivaka Solvay 4003 m, ki je bil za presenečenje čisto prazen, smrdel pa je kot na polno nafilan DIXI. Prav pod bivakom je plezalno najzahtevnejši del, po precej gladki zajedi je potrebno kar precej stisniti oprimke in z okornimi čevlji stopati na majhne poličke. In potem stojiš na ozki terasi, pod nogami pa je celotna vzhodna stena, nepreviden korak je lahko precej globok. Ta dan nisva nadaljevala proti vrhu, ker je začelo močno pihati in snežiti. Vremena pa niso upoštevali trije Srbi, ki so kljub snegu nadaljevali pot. Malo po eni uri zjutraj so prišli z vrha nazaj v bivak zdelani, premočeni, zjebani, skratka uničeni do konca. Drugo jutro se naveževa ter natakneva dereze in jo mahneva proti vrhu tudi midva. Vreme se je spucalo, tako da sva jasno vedela da bo proti vrhu huda gužva. Tako se je tudi izkazalo. Do Rame je bilo potrebno kar nekajkrat pošteno zaplezati, bilo je kar nekaj snega, dereze so šrktale pa skalah, pod Ramo sva v roke vzela tudi cepine. Na enem mestu je napeljana debela vrv, ki ti malo olajša plezanje, z Rame navzgor pa je nato vodila prava kača vrvi in tudi ljudi, ki so tudi že sestopali (vodič – klient). Kmalu sva bila pri kipu sv. Bernarda, ki stoji tik pod vršnim grebenom. Še nekaj korakov in stala sva na vrhu 4478 m visokega Matterhorna. Zaradi megle in gneče na vrhu se nisva odločila za prečenje grebena do italijanskega vrha, ki je le meter nižji. Nekaj fotografij, kamenček u žep ter sestop. SESTOP JE TEŽJI OD VZPONA!! 

lep pozdrav

Rajko Kos

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Iskrene čestitke obema! Lep opis in lepe slike.
    V vednost pa drugim – “turistično” bivanje na Solvayu utegne s strani vodnikov stati vsaj kako pridigo, če ne kaj več. Jaz sem lani ubral natančno isto (sicer zelo elegantno in čas varčujočo) varianto, pa so me švicarski gorski vodniki orng ven spucali, pa čeprav sem bil sam v bivaku in nikomur nič žalega nisem storil 🙂 Je pač bivak, ki naj bi bil baje namenjen le reševanju. Ima pa marsikdaj tudi lažno vlogo – npr. prepričan sem, da oni Srbi ne bi rinili na vrh, če tam ne bi bilo bivaka na 4000 metrih.


Objavi komentar