Tisti, ki vsaj malo poznate zgodovino osvajanja Alp, boste takoj uganili, da gre za Watzmannovo vzhodno steno. Prvopristopnik, kasnejši duhovnik in Slovenec Valentin Stanič iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je stal na vrhu Watzmanna nekje avgusta 1800, le nekaj dni zatem, ko je (nekoliko poparjen) kot “drugopristopnik” stal na vrhu Velikega Kleka (29. julij 1800). Za pristop na vrh Watzmanna je za takratne razmere pogumno soliral dolg greben med Hocheckom in glavnim vrhom, kjer težave dosegajo IV stopnjo (danes zavarovana pot).

 

Z Ludvikom Golobom-Ikijem sva se namenila preplezati steno že pred časom. A je do letos ostalo pri dogovarjanju. Za vzpon čez eno najvišjih alpskih sten (poleg Watzmanna je podobno visoka še zahodna Montaževa) sta se navduševala še Igor Radovič- Cigi in Franc Tertinek. Upam, da se naslednjič pridružita. Z Ikijem sva si za spoznavanje stene izbrala glede težavnosti eno lažjih variant-Berchtesgadensko smer, kjer težave, če ne zgrešiš idealne linije, ne bi smele preseči težavnosti III+. Glavna „posebnost“ smeri je orientacija in potrebna previdnost zaradi padajočega kamenja.

V 2,30 h sva se iz Celovca pripeljala do parkirišča pri Kraljevskem jezeru (Koenigssee). Res ni daleč. Z lahkimi nahrbtniki (zaščita pred vetrom, hrana, pijača, plezalna oprema) sva se vkrcala na električno barko, ki naju je skupaj z množico turistov prepeljala do slikovite cerkvice sv. Jerneja. Tam naju je presenetila množica ljudi, godba na pihala in nasploh vrvež kot na kakem sejmu. Ugotovila sva, da farni praznik sv. Jerneja praznujejo šele ta vikend (5 dni po godovnem dnevu). Vse lepo in prav, dokler nisva od gostilničarke, kjer se plača prenočišče v zavetišču za plezalce izvedela, da ta vikend v baraki za plezalce gostijo muzikante in da so vse nočitvene zmogljivosti zasedene….in da se lahko obrneva proti domu. No, ker z Ikijem nisva iz takega testa, da bi kar obupala, sva se razgledala po okolici in se najprej odločila prenočiti v tanki obleki kar na obali jezera, ob nadaljnjem raziskovanju pa sva odkrila v gozdu krmilnico za divjad in skedenj, kamor sva se zavlekla skupaj z nekaj odejami, ki sva jih našla v koči za vogalom. Na spanec v najinem kraljevskem domovanju ob zbijanju šal, da sva res kalibra, ko sva v celem letu našla edina dva dneva, ko je alpsko zavetišče zaprto (ni bilo nikjer objavljeno!), ni bilo treba dolgo čakati. Tik pred temo nas je zmotil le helikopter, ki je iz stene na podvesni vrvi pripeljal hodo poškodovanega. Nam v opomin, da bo šlo jutri zares. Kako so noč preživeli ostali alpinisti, ki sva jih srečala naslednji dan navsezgodaj, ni bilo povsem razvidno. Jasno je bilo le, da sva se midva naspala odlično.

Odhod od jezera na nadmorski višini 603 metre sva načrtovala in izpeljala ob 4. zjutraj. Misleč, da sva ob opazovanju številnih svetilk za nama prva, sva se dobro zagnala navkreber in pri ledeni kapelici (Eiskapelle) tudi kmalu našla brezpotje, ki se usmeri v levo in nadaljuje v ozko pot, ki bi jo lahko ob nekaj smole v temi tudi zgrešila. V pomoč so nama bili opisi ovinkov, ki jih je na določeni nadmorski višini treba izpeljati in so včasih nasprotni logiki („naravni“ prehodi se ponujajo marsikje). Imela sva srečo, verjetno pa je bila na delu tudi Ikijeva kilometrina v gorah in ne nazadnje sva oba smer dodobra preštudirala in goro vsaj nekoliko poznala. Oba sva splezala na vrh Watzmanna po Staničevi smeri že prej, goro sva poznala z drugih strani in kot zanimivost – oba sva tudi že jedla Staničevo enolončnico v Watzmannovi koči. Mimogrede, zakaj se na Kredarici ne dobi Aljaževe enolončnice?

Višinomer je pokazal 1340 metrov (nikar v steno brez njega!), ko sva v široki kotanji Schuttkar prehitela večino navez, ki so bile do tedaj še hitrejše. Nadela sva si pasove in nekaj minimalne opreme, nato pa po opisu kmalu našla idealni prehod v desno na prvo in drugo ostrogo, ki popelje v levo proti gladki steni. Tukaj se večina navez začne varovati, čeprav težave ne presežejo 3. stopnje. A do padca ne sme priti, saj pod teboj zija globina… Številne zgodbe in spominske plošče pričajo o tem. Z Ikijem sva se le spogledala in obema nama je bilo jasno, da varovanje ob dobrem počutju tisti dan ne bo potrebno. Kratka 30-metrska vrv je ostala v nahrbtniku, midva pa sva se v lahkih La Sportivinih gojzarjih hitro pomikala navkreber. Dobra ideja nekaterih navez je tudi uporaba udobnih plezalnikov, saj je soliranje v njih še bolj zanesljivo, na vrhu pa se preobuješ v udobne čevlje, saj sledi kar dolg sestop.

Na približno 2000 metrih nadmorske višine, potem ko sva plezala s približno hitrostjo 400 višinskih metrov na uro, bi morala imeti malico, saj sem precej upočasnil korak, Iki pa je glede na nedavni hipoksični trenng pod Gašerbrumom vlekel naprej kot kak gams. In trma je opravila svoje, da sva malicala šele ob pločevinastem bivaku na 2380 metrih. Do tam sva smer zgrešila morda le nekajkrat za nekaj metrov. Naprej je šlo spet hitreje, čeprav se sedaj na sapi pozna, da smer ni kratka – celotna tura je nekako takšna, kot bi dve ali celo tri triglavske Slovenske smeri postavil eno na drugo. Iskaje prehode sva tipala med kamini in kmalu stala na grebenu med obema vrhovoma Watzmanna. Od tukaj je na srednji vrh (Mittelspitze, 2712m) le še nekaj minut. Šest ur in pol po zvonjenju jutranje budilke sva torej ponosno opazovala gladino Kraljevskega jezera 2100 metrov pod seboj in poslušala salve možnarjev ob slavju pri sv. Jerneju. Zgodnja ura naju je rešila, sva vedno bolj ugotavljala, saj se je obetal vroč dan. Vzpon v vzhodni steni zjutraj in dopoldne, sestop proti jugu opoldne in na zahod popoldne priporočava le tistim, ki jih sonce ne moti. S seboj je potrebno imeti dovolj pijače oz. biti zadovoljen in navajen na majhno količino vode. 4 ure kasneje sva se pregreta že hladila med plavanjem v vedno mrzlem Kraljevskem jezeru, ob katerem sva pustila avto. Voda je menda mrzla, a midva tega nisva občutila. Pregovor pravi, da alpinist, ki skoči v jezero kot kralj, iz njega prileze kot princeska… No midva sva se še naprej počutila kraljevsko. Ne zato, ker baje, kot je ugotavljal Iki, pred nama v tej steni še ni bilo Korošca (ali je to res?), temveč zato, ker se je še enkrat izkazalo, da je zadovoljstvo po taki turi posledica dobre, tako psihične kot tudi fizične priprave. Midva sva se tisti dan res počutila kot doma, morda tudi zato, ker je gora zaradi Staniča precej bolj slovenska, kot bi si kdo mislil. In zanimivo, tega slovenskega alpinista  čislajo tudi Nemci! Vsem zainteresiranim za vzpon priporočava vodniček Franza Raspa: Watzmann Ostwand. Nekaj je tudi na spletu:

http://www.bergsteigen.com/sites/default/files/topos/2076_Topo_c26cda52-117f-4abe-8786-3c1656d21c22_watzmann_ostwand_topo.pdf

 

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Bravo poba. Bila sta hitra. Jaz z mojo kondicijo bi bil le ovira, zato se vama tokrat tudi nisem pridružil. Bom pa zanesljivo šel kdaj po vajinih sledeh. Zanimiva tura morda tudi za samohodca mojega kova. Me že žgeča … :), kdaj se bom pa popraskal ;), pa še ne vem.


Objavi komentar