Nadomestek nadomestnega tabora na Okrešlju

»Rana ura, slovenskih fantov grob,« sva se oba z Rokom strinjala, ko sva se dogovorila, da štartava ob 5h iz Javornika. Za mene to pomeni vstajanje ob 4h in spet preklinjam dejstvo, da so Kamniške Alpe hitreje dosegljive iz Ljubljane kot iz Dravograda.

Najin izhodiščni cilj je Okrešelj, da vsaj na simbolni ravni izpeljeva načrtovani tabor. Od tam pa pod Malo Rinko v eno »najlepših slovenskih klasik« (podobne oznake Mihelič uporabi tako rekoč za vsako izmed skoraj 150 opisanih smeri;)) – Igličevo smer (V+ (V-, A0)/IV, 350m).

Ker je smer bojda precej obljudena, se s parkirišča v Logarski tako podvizava, da komaj dohajam Roka, in v poldrugi uri – ob 8h – sva kot  prva naveza (in, mimogrede, tudi zadnja) že ob ustju Turskega žleba. Potek smeri je precej logičen, le del tretjega cuga morava ‘odplezati’ nazaj, ker me je v desno zavedel svedrovec in kopica klinov, ki so jih, kot kaže, nabili tisti, ki so zgrešili kot midva. Očitno Mihelič ne piše zastonj, da je smer orientacijsko precej zahtevna (tu bi dodal svojo pripombo oz. nasvet: Skica in fotografija smeri sta po  mojem mnenju na strani plezanje.net bistveno bolj natančni in pregledni kot v Miheličevi knjigi. Žal sem to ugotovil šele danes:)). Sicer so težji deli smeri zadosti nabiti, pa tudi lažji svet ponudi kakšen klin za orientacijo. Tudi vreme nama je šlo na roko; sicer precej oblačno in občasno megleno, vendar pa brez kaplje dežja ter posebne vročine ali mraza.   Po mnenju obeh najlepši del smeri predstavlja  precej težka (V+), pa vendar zelo plezljiva prečnica v desno, ki jo ponudi četrti (oz. peti ali šesti, odvisno od dolžine cugov) cug. Nekaj čez tretjo si na vršnem grebenu Male Rinke izjemno  zadovoljna podava roko; zelo zadovoljna tako s splezanim, kot z malico, ki je po ‘planu dela’ sedaj na vrsti!

S potjo skozi Turski žleb, ki je še deloma zalit s snegom, kmalu opraviva in čez eno uro že zadovoljna srkava zasluženo pivo na Okrešlju, dve uri kasneje pa naslednjega v Kocki:)

Plezala sta Rok in  Boško