Nordwandrampe (Mayerlrampe), Ašenbrener pa kdaj drugič…

V zbirki vzponov na Veliki Klek po raznih smereh manjka še direktna na vrh po severni strani, katere prvenstvo pripisujejo Aschenbrennerju. Za vzpon preko nje sva se letos menila  z D.K., a so njegove obveznosti ta hip onemogočile navezo. Zato sem se pod goro znova podal z Alešem Česnom, gorskim vodnikom,  z željo preplezati to markantno smer. Vremenska napoved  zadnjih dni je bila klavrna,  edinole četrtek je obetal možnost vzpona, upoštevaje, da jo lahko mikroklima hriba, kot je Klek, še vedno zagode po svoje. Tako se na Telovski praznik peljeva skozi istoimenski Heiligenblut, ki na ta dan praznuje žegnanje. Nekoliko više, ko plačujem cestnino,  me uslužbenka na mitnici prepričuje, da se je bolje obrniti, da je zgoraj vse zabasano in potem še nekaj o gorski reševalni. Do garaž molčiva, vreme je turobno. Kavke hodijo peš, vidi se le nekaj metrov. Jaz nekaj godem, Aleš pa odločno reče, ja vsaj do ledenika greva pogledat. Tristo višinskih metrov spusta je potrebnih do prve morene. Tam sva pod meglo. Že dolgo nisem bil na tej strani gore, verjetno nazadnje nekje leta 2000; takrat se je bilo potrebno spustiti le 200 metrov, saj je bil ledenik obilnejši.

Ko se ledenik zaključi,  zagaziva v snežišče proti bivaku; pravzaprav Aleš, ki se mu nedavno padlih 30-40 cm snega udira do kolen, meni seveda nekoliko manj, čeprav še vedno. Temperatura je brez sonca nad 15^oC, ko pa posije sonce, je kot v kotlu. Ugrezanje postane zelo neprijetno, napredovanje počasno. Sanjava o poledeneli ploskvi, ki jo popikaš s špicami derez. Danes zgolj sanje. Greva v navezi, kar je edino pametno, saj občasno pod nogami zazija črnina razpok. Na bivaku na 3200 metrih  si ogledujeva steno. Direktno obsijana z dopoldanskim junijskim soncem je bolj podobna južni kot severni steni.  Najina smer ni ugodna, ne izgleda splazena. Vseeno se odločiva za vstop.  Do robne zevi  je ugrezanje precejšnje, više ga je manj, a splazen je le spodnji del. Ko mimo Aleša prifrči za pest velik kamen, je odločitev lažja-v teh razmerah varnost ni zadostna. Odločiva se za sosednjo – Nordwandrampe na desni, ki je bolj strma, predvidoma zato bolj varna pred padajočim kamenjem in poteka v zgornjem delu tik pod steno, ki nudi nekakšno streho. Tudi od spodaj je izgledala lepo zaledenela, vsaj njen zgornji del. Nekoč sva jo  plezala s pokojnim Francem Oderlapom.

Torej sestopiva do vznožja in nato prečiva proti desni. V smer vstopiva skrajno levo, ne v vpadnici, kjer je padajočega kamenja največ. Sneg je mehak, čisto moker in od njega kmalu tudi midva. Kmalu sva v pravi rampi, ki gre še 6 raztežajev v levo in nato zavije navzgor in desno okrog stene proti grebenu med Glocknerwandom in Klekom. Sprva moker in mehak led se spremeni v dober, celo trd led in plezanje postane užitek. Zagrne naju megla, ki je pravo olajšanje pred pripeko. Kmalu sva na grebenu, kjer je megla spet gostejša, pridruži se ji južni veter, a hudega mraza ni. Čaka naju le še znan SZ greben do vrha. Na vrhu  malo pokomentirava odločitev o spremembi smeri, ki se je v danih okoliščinah izkazala za modro. Ašenbrener čaka, morda še letos – v dobrih razmerah seveda.

Sestop do koče na Adlersruhe je rutina, naprej pa zopet nagaja megla. A oba imava GPS-e, Aleš ima pot celo strasirano in pravi užitek je hoditi po megleni belini z zapihanimi sledmi stopinj, ko veš, da greš prav. Kmalu se pridrsava do morene Pastirice in pozabiva, da se nama je na mehkem snegu neštetokrat udrlo za celotno dolžino noge. Takrat pomislim na smuči, pa čeprav zgolj ta kratke.  Zadnjih 300 metrov vzpona do avta je bilo kdaj že bolj napornih kot tokrat; nahrbtnika na turi skoraj ne čutim; verjetno zato ne, ker je prvovrstna roba, ki jo je zrihtal Tadej. Ali pa se je le nabralo nekaj kondicije v zadnjih mesecih.

Štrudl in kapučino v Heiligenblutu na sončni terasi z razgledom na megleni Veliki Klek zaključi zgodbo, ki na praznični dan dobi še poseben pomen.

Več fotografij je na

http://www.cesen.com/agk/gallery.php?id=07062012