Otok Peca še stoji

Ker nas letošnja jesen še vedno ni nehala razvajati, sva se z Bremzo odločla preveriti, če otok, ki ga je Lačn prejšni teden tako slikovito opisal, še ni potonil. Na takšno idilo sicer nisva upala, pravzaprav bi bila zelo zadovoljna že s tem, če otok Peca ne bi potonil v morju megle in oblakov…

Deloma se nama je želja uresničila in ob vzpenjanju med kupi podrtega višinskega lesa proti Domu se je pričenjalo pogumno kazati sonce. Ko sva po lovskih poteh sopihala proti vznožju Kordeževe rame, sva bila že pošteno prešvicana. Toda ta jesenska idila ni trajala dolgo; že pri prvem cugu Koroške smeri, za katero sva se po kolebanju med njo in Člansko odločila, je veter z jugovzhoda kot kakšna uparjalna mašina začel puhati meglo. K sreči le-ta ni bila pretirano gosta – vidljivost je bila za ‘slab cug’. Kar pa ni bil razlog, da se ne bi v smeri dvakrat ‘zaštantala’, vračanje na pravi štant pa naju je stalo vsaj pol ure. Megla, ki jo je proti vrhu gnal hladni veter, se je proti koncu že toliko zgostila, da me je ravno v najtežjem detajlu smeri – izstopnem kaminu pošteno zanohtalo. Komaj sem se ‘zbasal’ čez previs, saj nisem vedel ali držim v roki grif ali ne. Občutek je bil v obeh primerih podoben – boleč, skeleč, mravljinčast oziroma nekaj vmes. Vendar se nisem pretirano pritoževal, saj sem pomislil, da bi glede na letni čas lahko bil na tej višini že kamot v ‘ta toplih’ rokavicah…

Smer se nama je obema precej dopadla, skala je sicer mestoma krušljiva, načeloma pa razmeroma kompaktna. 165 metrov z najvišjo oceno V sva zmogla v dobrih treh urah. Zadnji detajl se nama je zdel nekoliko podcenjen. Mogoče pa zaradi premrlih prstov.

Z vrha sva bila en-dva-tri pri avtu in kljub temu, da sva se zaradi živahnega klepeta namesto v Mežici skoraj znašla v Črni, sva dve uri po izstopu iz Koroške že srkala pivo na Polani –na Koroškem!

Plezala sta: Bremza in Boško