V nedeljo smo se navezali Jež – Radovič – Povsod. Plate sem preplezala drugič. Prvič sem jih pred petnajstimi leti v navezi z očetom in Jurijem Gorjancem. Takrat so se mi zdele lažje. Dober teden dni nazaj, sem si zaželela, da bi pred zimo še čez Plate… Nekaj dni prej sva se srečala z Urbanom in je bila prava energija in sem za »ziher« poklicala še Andreja. Takoj je bil za. Sicer je imel Andrej v nedeljo še foto akcijo s Tomom Jeseničnikom in sva ga z Urbanom v dobri družbi moje mame in še nekaj planincev ter oskrbnikov počakala na koči na Grohotu. Je prišel še ravno pravi čas in smo se napravili za Plate. Štartali smo v čudovitem jesenskem soncu, ki se podaja na pot čez nebo opazno nižje. Živine ni več na Grohotu, v senci je po travnikih – pašnikih še močna slana tudi sredi dopoldneva in macesni so se tik pod steno že rahlo obarvali, v svojih zlatih barvah najbolj zgodnji nakazujejo prihod živopisane jeseni. Nekateri redki listavci že postrežejo z rumeno in rdečo vendar vsem, ki se veselimo obarvanih macesnov in jesenske mavrice, sporočam, še je čas… ravno prihajajo ti dnevi. Ta vikend nas je sonce pospremilo do koče gorskih reševalcev, ki je nekako samevala.

Pristop.
V smeri tik pred bistvom.

Z zanimanjem nas je  spremljala mama, ki je bdela nad nami dokler ji je megla v steni dopuščala in je potem zvečer komentirala: »Zdaj pa končno vem kje so Plate!« In se nas je dalo spremljati čez Plate.

Pogled v bistvo.
Skoraj bistvo.

Moram nekaj pripomniti… Vem, da bi lahko kdo­ komu »trugo« poslal s kakšnim sms-om s telefona, ki pač že ima vse ta sporočila v obliki slikic, če bi se mu tako veselo javljal s štirkico, vendar so Plate ena najlepših smeri v Raduhi in ponosna sem, da sem v nedeljo popoldan tam prijemala skalo. Kamen je že precej hladen povsod in mestoma vlažen. Vmes na okroglih stopničkah pozdravlja »snegec-ledec«, ki izgleda kot »babja jeza«, spokojno pospravljena ravno na pravo poličko. Severna stena Raduhe se mi s svojo ostro štirko izkaže v popolnoma drugačni svetlobi kot topli in suhi štirici v Paklenici pred tednom dni. Kako drugačna je velebitaška štirka in kopanje v morju po njej nasproti naši domači Raduhi. Iz smerce naj navedem še to, da je lepo opremljena, je navrtana na približno 5 metrov, da niti frendov več ne rabiš. In vendar je bilo meni užitek gledati te stare kline in spoštovati tiste, ki so jo splezali pred nami, ko še ni bila navrtana. Da ne omenjamo spoštovanja vsem, ki se podajo v težje, neopremljene smeri. O Platah še to, da jih je Andrej ta dan označil za lep popoldanski sprehod, Urban je rekel, da je bilo ful fajn in da bi še šel, jaz sem uživala in sem hvaležna za to lepo nedeljo.

Najbolj kamot štant.
A vidiš kje je srček bel?
Pred sestopom.
Po sestopu.

Priporočene objave

1 Komentarjev

  1. Ne morem mimo, Plate niso navrtane na 5 metrov, to je pogovorno, na 10 m in še več, kot so že nekaj časa, še so iste,… Pride prav osnovna alpinistična oprema, vsaj za občutek. Mi smo uporabili nekaj kompletov in kako gurtno.


Objavi komentar